Včasih ne gre vse po načrtu…

… in nič zato 🙂

Imela sem napisan cel sestavek o tem, kako težko je mojega mladiča karkoli naučiti, kako nama ne gre in ne gre, kako zelo drugačen je od Groma, kako oddaljena in vprašljiva je najina športna pot…

Potem pa ga gledam, ko takole lenari na kavču in začnem razmišljati o tem, kako zelo imam rada tega presnetega psa. Kako zelo pravi je zame, čeprav je čisto “napačen”.

Čeprav je zelo nezaupljiv do vseh, ki ne spadajo v njegovo ožjo družino in je pripravljen tudi gristi, če nekdo “tuji” vdre v njegov osebni prostor. Čeprav sem treninge večinoma začasno dala na pavzo, ker bo mogoče boljše, kot da zgubljam živce v mrazu in temi, da to počnem, ko bo vsaj vreme spet malo bolj prijazno. Čeprav lahko gremo na sprehod v naravo le primerno opremljeni in fotoaparata sploh ne jemljem več s seboj, ker enostavno nimam dovolj psihičnih in fizičnih kapacitet, da bi na sprehodih še fotografirala (razen tu in tam mimogrede s telefonom).

In kljub vsemu je ravno pravi zame. Ker se ob njegovih neumnostih uspem umiriti in najti v njih humor (čeprav ga moram včasih malo iskati). Ker se je pripravljen stiskati zvečer na kavču. Ker mi skoči v naročje brez povabila. Ker ja tak prijazen klovn, ko ne igra hudega čuvaja. Ker je tako zelo moj.