Frizbi je zelo priljubljena igrača za aktivne pse, vendar je pomembno, da izberemo pravi frizbi za našega pasjega športnika. Frizbiji za pse so praviloma izdelani iz materialov, ki so prijazni do pasjih zob in psa pri igri ne poškodujejo. Za rekreacijsko igro lahko izbiramo med bolj ali manj mehkimi frizbiji iz različnih materialov, nekateri so primerni tudi za igro v vodi. Če pa se želimo udeležiti tekmovanja v pasjem frizbiju, moramo za igro izbrati tekmovalni frizbi.

Po svetu obstaja več različnih organizacij, ki ponujajo tekmovanja v pasjem frizbiju pod svojim okriljem. Čeprav ima vsaka organizacija svoja pravila glede tekmovalnih disciplin, obstaja tudi precej podobnosti med glavnimi tekmovalnimi disciplinami posameznih organizacij.

Tekmovalne discipline lahko v grobem razdelimo na »prosti slog« in »distance« discipline.

Za prosti slog (freestyle) bi lahko rekli, da je ples vodnika, psa in frizbijev ob glasbeni podlagi in je za gledalce gotovo najbolj zanimiva disciplina. Pri izvedbi je pomemben slog, izvirnost in atraktivnost nastopa, pa tudi varnost psa. Nastop je dolg med 90 in 120 sekund, v igri je 5 do 10 frizbijev (odvisno od organizacije). Ocenjuje se posebej vodnika in psa, njuno usklajenost in uspešnost (ujeti frizbiji). Nekatere organizacije predpisujejo osnovne elemente, ki jih mora vsebovati nastop, druge puščajo več svobode pri sestavi nastopa.

Distance discipline so vse discipline, kjer se ocenjuje število in natančnost ujetih frizbijev, slog pri tem večinoma ni pomemben, uporablja pa se 1 frizbi (redkeje 2). Osnovne distance discipline (t.i. minidistance) imajo pri različnih organizacijah različna poimenovanja (Toss-n-Catch, Distance & Accuracy, Throw and Catch, Toss & Fetch), vsem pa je skupno to, da mora pes na polju, ki je razdeljeno v cone, v omejenem času ujeti čim več metov enega frizbija, čim dlje od vodnika.

Druge discipline, ki se pojavljajo na tekmovanjih:

Long distance

Disciplina, pri kateri šteje dolžina ujetega frizbija. Disciplina se deli na ženske in moške.

Time Trial (Skyhoundz)

Cilj sta dva uspešna meta frizbija preko razdalje 18,3 m (20 jardov) v najkrajšem možnem času. Za uspešen met šteje, če je frizbi vržen izza linije metanja in ga pes ujame za linijo, ki označuje predpisano razdaljo. Merjenje časa se začne na sodnikov znak in ustavi, ko se po drugem uspešnem metu vodnik, pes in frizbi vrnejo preko linije metanja.

Bullseye (Skyhoundz)

Igrišče za bullseye je sestavljeno iz koncentričnih krogov (najbolj zunanji ima polmer 6,9 m), ki tvorijo cone. Vodnik meče frizbi iz sredine navzven, cilj pa je v času 60 sekund čim več ujetih frizbijev v najbolj zunanji coni, ki prinese največ točk. V igri sta dva frizbija. Dodatne točke se podelijo, če je pes z vsemi štirimi tacami v zraku, ko ujame frizbi.

Frizgility https://updogchallenge.com/frizgility/

Frizgility je kombinacija frizbija in agilityja. Cilj igre je, da pes v času 60 sekund čim večkrat pravilno premaga 3 ovire in nato ujame frizbi v coni za lovljenje. Točkujejo se posamezne premagane ovire in ujeti frizbiji.

Dog Dartbee

Pri tej disciplini se na tla nariše tarčo iz štirih koncentričnih krogov (ki tvorijo cone) od katerih ima najmanjši krog premer 50 cm, največji pa 6,5 m. Sredina tarče je od linije metanja oddaljena 18,25 m. Vodnik ima na voljo 3 mete, cilj pa je, da pes ujame frizbi čim bližje sredini tarče.

Nekatere večje organizacije:

USDDN https://usddn.com/

Skyhoundz https://skyhoundz.com/

AWI http://www.ashleywhippet.com/

UFO http://www.ufoworldcup.org/

… je bilo pred desetimi leti (20. – 22. 11. 2009). Bili smo zraven in nastal je tale zapis:

Pa je za nami naše težko pričakovano prvenstvo. Siva je bila prijavljena na agility, Grom pa na agility, poslušnost in razstavo. Za poslušnost sem se odločila tik pred zaključkom prijav in ker pred tem skoraj ni bilo časa za trening, mi je ostal slab mesec, da z Gromom osvojiva vaji “prinašanje predmeta” in “naprej”. Trudila sva se po najboljših močeh in celo meni je uspelo natrenirati metanje prinosila, čeprav sem med treningi s tem zabavala sebe in vse prisotne.

V Zagreb smo se odpravili v petek, ko se je za nekatere že začelo zares, mi pa smo imeli le vlogo gledalcev in navijačev.

Pri paši nas je najbolj navdušila finska tekmovalka, ki je bila prva na vrsti in je z ovcami opravila, preden smo se dobro zavedali, da se je tekmovanje začelo. Med tem pa, ko so eni delali, so drugi pozirali za televizijo…

Že v petek se je za več kot odlično izkazala odločitev o prenočevanje v Zagrebu, saj smo si lahko privoščili prijeten sprehod po obrežju Save, zvečer pa pivo in večerjo v prijetni družbi.

V soboto pa se je začelo zares tudi za nas. Zjutraj trening poslušnosti, potem pa najprej agility in nato jumping. Zjutraj Grom očitno še ni bil v pravi formi, saj sva agility zvozila brez večjih težav, a z dvema podrtima hopoma vseeno pristala proti koncu seznama uvrščenih. Alenka in Siva pa sta v sicer dobrem teku imeli žal težave s slalomom. No do jumpinga se je Črna pošast ravno prav razživel, posledica pa je bil precej kaotičen tek, ki se je seveda končal z diskvalifikacijo. Siva je imela ponovno težave s slalomom, tokrat zaradi gledalcev in fotografa, ki so se za njen okus nahajali čisto preblizu slaloma. Kljub temu, da za nas ni bil ravno uspešen, je bil drugi dan prvenstva prijeten in se je prav tako prijetno končal z odlično večerjo v odlični družbi.

Zadnji dan prvenstva sva imela z Gromom kar natrpan urnik. Najprej poslušnost, ki je bila precej nervozna. Ni šlo brez veliko lajanja, uspelo pa nama je izvesti vse vaje, večino dovolj korektno, da sem lahko zadovoljna. Cela predstava je bila seveda odraz najinega dela v zadnjih mesecih. Ker je bila večina treninga usmerjena v dve novi vaji, je bila osnovna hoja ob nogi slabša, kot smo to nekoč že znali. Imamo celo dokaze, da znamo vajo poleg izvesti brez lajanja in skakanja v klin :-), ampak v trenutnih okoliščinah in formi pač ni šlo brez tega. Prinašanje je bilo solidno. Pri prostem prinašanju je moral Grom sicer malo razmisliti, kaj povelje “prinesi” sploh pomeni, potem je bil malo v dvomih, ali naj prinosilo pobere in prinese, ampak pri prinašanju preko skakalnice in palisade nama je že šlo bolje. Sploh ker je meni, kljub majhni možnosti za tak podvig, uspelo vreči prinosilo preko palisade tako, da ni pristalo v ograji, ki je omejevala ring. Tudi vaja “naprej” ni bila čisto zanič, je pa Groma precej zaneslo proti kotu ringa, kjer je bilo najmanj občinstva in kjer je stala palisada.

No sodnik je imel o najinem delu še precej boljše mnenje, kot sem ga imela sama in nanju s 96 točkami postavil na 3. mesto 🙂

Sledil je finalni agility tek. Ker sem namesto štartne liste imela v glavi le skupne rezultate prejšnjih dveh tekov, sem presenečeno ugotovila, da sva z Gromom prva na vrsti šele, ko so naju klicali na start. Takšna presenečenja so se še vedno do sedaj izkazala kot uvod v katastrofo in seveda ni bilo tokrat nič drugače. K vsem neumnostim, ki jih je Črna pošast sposoben izvesti na agility parkurju, pa je nekje na sredi proge dodal še izlet po igračko…

Alenki in Sivi je tokrat šlo zares super in tek brez kazenskih točk ju je postavil na 1. mesto nedeljskega agilityja. S tem rezultatom sta se tudi precej (pa žal ne dovolj) približali stopničkam v skupnem seštevku za agility.

V vseh treh krasnih dnevih je bila zame le razstava manjše razočaranje. V konkurenci je imel Grom le enega nasprotnika, ki je bil na koncu “boljši”, jaz pa sem izvedela, da ima moj sicer skladen pes nekoliko krajši vrat… in da ni šampijon (to zadnje sicer ne piše v opisu, je pa bilo rečeno)… Hmm, tudi prav.

In za konec… Bilo je nepozabno. Organizacija, darila ob prijavi, tekmovanja, nagrade, predvsem pa psi in njihovi ljudje – zaradi vsega tega se je splačalo priti v Zagreb in bomo prišli spet, če bo le mogoče. Najlepša hvala Organizatorjem!

Še malo statistike: na 1. Delovnem prvenstvu hrvaških ovčarjev se je v 6 disciplinah pomerilo skupno 20 psov s 17 vodniki iz 6 držav.

…

Med tem je Delovno prvenstvo preraslo v Svetovno prvenstvo in vesela in ponosna sem, da sem s svojimi psi del te zgodbe. > (opens in a new tab)”>URADNA STRAN PRVENSTVA >>

 

To jutro sem se domislila, da bi se pasja banda lahko rekreirala na toplem in suhem, namesto da gremo ven v dež in mraz. In kaj je boljšega za tak podvig, kot pasji fitnes? Kontrolirane in sistematične vaje lahko koristijo tako pasjim športnikom, kot rekreativcem pa tudi pasjim upokojencem. Za ogrevanje smo sicer šli ven pretegniti noge, za same fitnes vaje pa ne potrebujemo veliko prostora (nam zadostujeta dve plošči tatami podloge, torej 1 m x 2 m površine).

Ker pa so psi trije in jaz sama, torej je vaje lahko delal le eden, dva pa sta morala počakati, da prideta na vrsto, smo priložnost izkoristili še za trening samokontrole in potrpežljivosti. Pri vajah so se psi izmenjevali, tako da čakanje ni bilo preveč naporno.

Ker vsi trije raje nekaj počnejo in sodelujejo z mano, kot pa mirujejo in čakajo, da pridejo na vrsto, so dobili za potrpežljivo čakanje veliko bolj privlačno plačilo – koščke sira, kot za same fitnes vaje, kjer so bili nagrajeni z briketi, namenjenimi za jutranji obrok. In glede na to, da sem se takšnega sistema dela lotila prvič, sem bila zelo pozitivno presenečena, kako dobro se je obnesel. Še “mladič”, ki ni ravno znan po potrpežljivosti, je pridno čakal, da pride na vrsto in šele proti koncu enourne seanse začel kazati, da mu zmanjkuje potrpljenja.

Po zaključku vadbe so pozajtrkovali preostanek jutranjega obroka, si poiskali vsak svoj kotiček za počitek in ni bilo videti, da bi se kateri obremenjeval z mojim odhodom v službo. Kar se mene tiče, je bila torej vadba uspešna 🙂

Pasjega fitnesa smo se učili pri Jani Gams – dogs4motion. Na njihovi Facebook strani najdete tudi nekaj brezplačnih video-predstavitev vaj za pasji fitnes.