Nekoč je veljalo zelo trdno prepričanje, da mora pes jesti enkrat na dan in tako smo tudi pri nas hranili pse, dokler se ni začelo vedno pogosteje pojavljati mnenje, da je več manjši obrokov boljši način prehranjevanja tudi pri psih. Tako smo tudi pri naših psih prešli na dva obroka dnevno. Pred nekaj leti pa sem se zaradi svojih težav s težo poglobila v način prehranjevanja, ki mu pravijo »občasen post« (itermittent fasting) in začela razmišljati o tem, da mogoče stara modrost o enem obroku dnevno za pse ni povsem zgrešena. Ker mi je opustitev jutranjega obroka tudi precej olajšala organizacijo pred odhodom v službo, sem se odločila, da našim psom ponovno uvedem en glavni obrok na dan. Slučajno sem ravno v tem času naletela na spodnji članek…

Foto: FLOUFFY na Unsplash

Kako število obrokov na dan vpliva na zdravje in kognitivne sposobnosti psa?

To so poskušali ugotoviti raziskovalci z analizo podatkov, zbranih v prvem letu projekta Dog Aging Project, ki poteka od leta 2019 v ZDA in zbira ter analizira različne podatke o psih, ki jih prispevajo njihovi lastniki.

Rezultati so pokazali, da imajo odrasli psi, ki dobijo en obrok dnevno, v primerjavi s psi, ki dobijo več obrokov, povprečno boljšo oceno kognitivnih sposobnosti in manj zdravstvenih težav: manj verjetno je, da imajo težave s prebavili, jetri in trebušno slinavko ter z zobmi in ustno votlino, manj verjetne so tudi ortopedske težave ter težave z ledvicami in izločali.

Foto: Kabo na Unsplash

Vendar avtorji poudarjajo, čeprav rezultati sicer kažejo, da več obrokov dnevno ni optimalen način hranjenja psov, in čeprav se to ujema z rezultati zgodnejših raziskav na laboratorijskih miših in ljudeh, ta raziskava ne dokazuje, da je boljše zdravje psov v resnici posledica prehranjevanja z enim obrokom dnevno. Zato odsvetujejo upoštevanje rezultatov raziskave pri odločanju o načinu hranjenja psov. Takšno stališče so avtorji raziskave zavzeli zaradi nekaterih pomanjkljivosti raziskave, ki so jih tudi izpostavili:

• Pri hranjenju 1x dnevno je možno, da je prišlo do manjšega vnosa kalorij, kot pri bolj pogostem hranjenju, česar niso mogli raziskati, saj se podatki o celotnem dnevnem vnosu kalorij niso zbirali.
• Ni bilo mogoče izključiti možnosti, da so lastniki spremenili pogostost hranjenja kot odgovor na pojav zdravstvenih težav in so torej opažene povezave v celoti ali delno obratno vzročno povezane (torej več obrokov zaradi slabšega zdravja in ne obratno).
• Vir vseh zbranih podatkov je poročanje lastnikov, pri čemer je možna napaka pri spominu in interpretaciji.
• Prav tako ni bilo mogoče upoštevati, če so psi sicer dobili obrok 1x dnevno, vendar so čez dan dobivali priboljške in prigrizke.

Foto: James Lacy na Unsplash

Naša izkušnja

In kako je z našimi tremi dobri dve leti po prehodu na en dnevni obrok? Verdi (8.5 let, 5.5 kg) in Ron (6 let, 17.5kg) dobita en glavni obrok in sicer zvečer, predvsem zjutraj in nekaj tudi čez dan pa ne skoparimo s priboljški in prigrizki. Oba sta zelo zdrava, primerno težo vzdržujemo brez težav, kar je še posebej pomembno za malega Verdija. Rea (14.5 let, 13kg) dobi dva obroka dnevno. Rea ima težave z želodcem in ledvicami, nazaj na dva obroka smo prešli pred približno pol leta, ker z enim obrokom ni dobila dovolj kalorij in je izgubljala težo.

Vir:

Bray, E. E., Zheng, Z., Tolbert, M. K., McCoy, B. M., Dog Aging Project Consortium, Kaeberlein, M., & Kerr, K. F. (2022). Once-daily feeding is associated with better health in companion dogs: results from the Dog Aging Project. GeroScience, 44(3), 1779–1790. https://doi.org/10.1007/s11357-022-00575-7

Lahko sodimo pse po videzu?

Pogosto se domneva, da lahko glede na pripadnost določeni pasmi sklepamo o temperamentu in značaju posameznega psa. Tako lahko pri opisih pasem preberemo, da so psi določene pasme na primer vztrajni, inteligentni, živahni, odzivni, pozorni, zvesti… Pa lahko glede na pasemsko pripadnost res sklepamo o temperamentu in značaju posameznega psa? Tega vprašanja se je lotila mednarodna skupina raziskovalcev, rezultati raziskave pa so bili objavljeni spomladi 2022 v reviji Science.

Prinašalec pri prinašanju umetne divjadi

Podatki, ki so bili uporabljeni v raziskavi, so bili zbrani v projektu Darwinova barka*. V raziskavi so bili uporabljeni podatki iz izpolnjenih vprašalnikov o fizičnih in vedenjskih značilnostih več kot 18.000 psov (49 % pasemskih). Pri več kot 2000 psih, za katere so bili izpolnjeni vprašalniki, so raziskovalci tudi sekvencirali** DNK.

Rezultati raziskave kažejo, da na podlagi pripadnosti določeni pasmi ne moremo zanesljivo napovedati vedenja individualnega psa. Raziskovalci so ugotovili, da se vedenjske lastnosti, ki se jih pripisuje modernim pasmam, dedujejo poligensko***, so odvisne od vpliva okolja in se bolj ali manj pogosto pojavljajo pri vseh pasmah. Na podlagi dobljenih rezultatov so raziskovalci mnenja, da ta vedenja izvirajo iz prilagoditev, ki so nastale pred oblikovanjem modernih pasem.

Resasta vižla Ox in njegov prijatelj Miha. (Foto: Tina Nagode) Ali bo imel pes rad otroke, ni odvisno od pasme psa.

Narava ali vzgoja?

To nikakor ne pomeni, da velja popularen mit, da je pasji mladič nepopisan list in je vse odvisno od tega, kako ga vzgojimo. Znanost je dosledno (tudi v tej raziskavi) pokazala, da je vedenje, ki ga vidimo, rezultat interakcije med naravo (genetiko) in vzgojo (okoljem) pri posamezniku.

Terier pri enem od svojih najljubših opravil. (Foto: Mark Miller na Pixabay)

To tudi ne pomeni, da lahko pri izbiri psa zanemarimo pripadnost določeni pasmi, saj večina vprašanj v tej raziskavi ni spraševala po vedenjih, za katera se selektivno vzreja različne pasme. Z drugimi besedami, to ni bila raziskava o delovnih lastnostih psov različnih pasem. V raziskavi torej niso bili zajeti človeku pomembni pasemsko specifični vedenjski vzorci, ki so rezultat umetne selekcije – na primer pašnja, čuvanje, obramba, lov, prinašanje… (z vsemi pripadajočimi fizičnimi značilnostmi, zaznavanji in zbirko nagonov, ki so potrebni za opravljanje teh vedenjskih vzorcev).

Hrvaški ovčar pri delu z ovcami.

Kaj torej to pomeni v praksi?

Lahko sklepamo o vedenju psa po njegovem videzu / pasmi? Seveda na podlagi genetike določenega psa ne moremo z gotovostjo predvideti, kako se bo ta pes obnašal, saj je rezultat odvisen od velikega števila spremenljivk. Je pa lahko pasma psa izhodišče za naša pričakovanja.

Tako nas nikakor ne sme presenetiti, če bo naš ovčar poskušal umiriti razigrane otroke tudi z lajanjem in ščipanjem. Ali če nas bo pastirski varuh črede hotel ščititi pred serviserjem. Ali če se bo terier odločil, da spada mačka, tako kot podgane in miši, med škodljivce, ki jih je treba uničiti. Ali če lovski gonič ne bo slišal naših klicev, ko ga bo nos odpeljal po sledi divjadi…

Ne moremo pa na podlagi pasme predvideti nekaterih njegovih značajskih lastnosti, kot na primer, kako dobro se bo počutil v družbi tujih psov, kako hitro se bo postavil po robu strašljivemu, neprijetnemu ali nadležnemu dražljaju, ali bo iskal bližino človeka ali bo bolj zadržan… Za sklepanje o teh lastnostih bo do določene mere pomagalo, če bomo poznali značajske lastnosti njegovih staršev in drugih bolj ali manj bližnjih sorodnikov.

Beagle na sledi. (Foto: olginaa84 na Pixabay)

OPOMBE

*Darwinova barka (Darwin’s Ark) je odprta zbirka podatkov, kjer lahko vsi lastniki psov prispevajo k znanosti tako, da izpolnijo validirane vprašalnike o značilnostih svojih psov in prispevajo vzorec za analizo DNK.

**DNA sekvenciranje je proces določanja zaporedja nukleotidov v DNK.

*** poligensko dedovanje je dedovanje lastnosti, ki jo določa več genov

VIRI

Morrill K, Hekman J, Li X, McClure J, Logan B, Goodman L, Gao M, Dong Y, Alonso M, Carmichael E, Snyder-Mackler N, Alonso J, Noh HJ, Johnson J, Koltookian M, Lieu C, Megquier K, Swofford R, Turner-Maier J, White ME, Weng Z, Colubri A, Genereux DP, Lord KA, Karlsson EK. Ancestry-inclusive dog genomics challenges popular breed stereotypes. Science. 2022, 376(6592): p.eabk0639.

Psychology Today. It’s Best Not to Judge Dogs by Their Covers. 2022. Dostopno na spletu: https://www.psychologytoday.com/us/blog/animal-emotions/202205/it-s-best-not-judge-dogs-their-covers

The cognitive canine. Dogs, personality, and breed with dr. Jessica Hekman. 2022. Dostopno na spletu: https://thecognitivecanine.com/blog/dogs-personality-and-breed-with-dr-jessica-hekman/

The dog key. Understanding changes everything. 2018. Dostopno na spletu: https://www.thedogkey.com/science.html

Wikipedia. DNA sequencing. 2022. Dostopno na spletu:  https://en.wikipedia.org/wiki/DNA_sequencing

Do pregrevanja pride, ko se telo hitreje segreva, kot ohlaja in termoregulacijski mehanizem ne zmore več vzdrževati ravnovesja. Posledica je lahko toplotni udar, ki je definiran kot stanje s povišano telesno temperaturo (nad 41°C) s spektrom kliničnih znakov.

Znaki toplotnega udara:

• pospešeno dihanje, sopenje, prekomerno slinjenje
• lepljive, živo rdeče dlesni, temno rdeč (lahko tudi modrikast) jezik
• utrujenost, neprisebnost, mlahavost
• šibek, nepravilen srčni utrip
• bruhanje, driska (lahko krvava)
• nekoordinirano gibanje
• mišični krči, izguba zavesti, koma, smrt

Do toplotnega udara lahko pride zaradi naporne aktivnosti ali zaradi izpostavljenost visoki temperaturi okolja (klasični toplotni udar) brez zadostne možnosti za ohladitev.

S klasičnim toplotnim udarom se na primer srečamo pri psih, ki so predolgo izpostavljeni soncu ali pri psih zaprtih v pregretem avtomobilu. Verjetno nihče namerno ne izpostavi psa možnosti toplotnega udara, vendar se temperatura v zaprtem vozilu, ki stoji na soncu, zelo hitro nevarno dvigne.

Pri zunanji temperaturi 20°C se temperatura v vozilu v pol ure dvigne na 40°C, pri zunanji temperaturi 30°C se temperatura v vozilu dvigne na 40°C že v 10 minutah, po pol ure pa je v vozilu že več kot 50°C. Za nekaj prstov odprta okna ne zmanjšajo bistveno dvig temperature v vozilu.

Toplotni udar zaradi napora je bolj pogost pri psih, ki niso bili aklimatizirani na okolje. Zato je lahko za nevarnost toplotnega udara problematičen spomladanski nenaden in visok dvig temperature. Za dobro aklimatizacijo je potrebno do 60 dni, za delno aklimatizacijo pa je dovolj že 10 do 20 dni. Tako so lahko primerno aklimatizirani zdravi psi v dobri kondiciji zelo aktivni tudi v precej ekstremnih temperaturnih razmerah. Po drugi strani so lahko kljub možnosti aklimatizacije visoke poletne temperature problematične za nekatere rizične skupine psov.

Rizični dejavniki za toplotni udar:

• debelost (telesna maščoba je dober izolator, ki ovira tok toplote proti površini kože in ohlajanje s sevanjem)
• brahicefalični sindrom pri kratkogobčnih pasmah
• okoljski dejavniki (npr. nenadne visoke temperature spomladi, visoka zračna vlaga ob visokih temperaturah, vroča podlaga)
• utrujenost (utrujene živali se gibljejo manj učinkovito in porabljajo več energije, pri čemer nastaja več toplote)
• dehidracija (zmanjša možnost evaporacijskega hlajenja)
• starostni ekstremi (zelo mlade in zelo stare živali imajo manj učinkovit termoregulacijski mehanizem)
• nekatera bolezenska stanja (srčne bolezni, paraliza grla, kolaps sapnika)
• nekatera zdravila (nekateri diuretiki, beta-blokatorji, fenotiazini)
• razmerje med telesno težo in površino telesa (pri psih lažjih od 10 kg je tveganje za toplotni udar majhno, tveganje se bistveno poveča pri psih težjih od 30 kg)
• zelo gosta (in dolga) dlaka (je dober izolator, ki ovira hlajenje s konvekcijo, kondukcijo in sevanjem)
• nagobčnik (lahko zmanjša zmožnost ohlajanja z evaporacijo preko sopenja)

Foto: Vitor Fontes na Unsplash

Prva pomoč: umakniti iz vročine – ohladiti – prepeljati do veterinarja

Psu se ponudi vodo, če je priseben in sposoben piti.

Možnost preživetja in tudi kasnejšega normalnega življenje prizadetega psa se bistveno poveča, če se ga čim prej začne aktivno ohlajati do normalne telesne temperature.

Za lastnike in skrbnike psov se kot najbolj učinkovit pristop svetuje, da se psa zmoči z vodo in ob intenzivnem prezračevanju (odprta okna avtomobila ali v psa usmerjen ventilator – pomembno je gibanje zraka) takoj prepelje do veterinarja, kjer bodo po potrebi nadaljevali s hlajenjem in drugo terapijo.

Če ni mogoče takoj priti do veterinarske pomoči, je potrebno psa kontrolirano ohladiti na normalno telesno temperaturo. Pri tem je treba spremljati telesno temperaturo vsakih 5 minut (temperaturo merimo rektalno, uporabi se lahko običajen termometer) in prenehati z aktivnim hlajenjem, ko telesna temperatura doseže 39,4°C – 40°C, da ne pride do podhladitve. Telesna temperatura bo namreč še nekaj časa padala, tudi ko se preneha z aktivnim hlajenjem. Tudi če uspemo normalizirati telesno temperaturo, je nujno, da psa čim prej pregleda veterinar, saj je ob toplotnem udaru verjeten nastanek poškodbo tkiv in organov, ki se ne pokažejo takoj, lahko pa so za psa usodne. Psi, ki so deležni strokovne veterinarske pomoči prej kot v 90 minutah po toplotnem udaru, imajo večjo možnost preživetja.

Metode hlajenja:

• Zmočiti celo telo psa z vodo (voda mora biti hladnejša od telesne temperature psa, bolj je mrzla, boljše je) in vanj usmeriti ventilator – ta kombinacija evaporacijskega in konvekcijskega hlajenja je zelo učinkovita in najbolj priporočana metoda hlajenja. Še posebej pri psih z dolgo in/ali gosto dlako je pomembno prisiljeno gibanje zraka (ventilator), da ne ostane toplota ujeta v dlaki. Poleg učinkovitosti je prednost te metode, da se lahko uporabi sočasno s prevozom do veterinarja.
• Kopel v mrzli ali hladni vodi je zelo učinkovita metoda hlajenja. Potrebna je previdnost, še posebej, če pes ni povsem priseben, da ostane glava vedno nad vodno gladino.
• Uporaba mokrih brisač je manj učinkovita – brisače se lahko hitro segrejejo in preprečijo nadaljnje ohlajanje, zato jih je potrebno kontrolirati in pogosto menjati. Boljši učinek je v kombinaciji z ventilatorjem.
• Lahko se uporabijo ledeni obkladki na vratu, pazduhah in dimljah.
• Uporaba alkohola je vprašljiva in se načeloma odsvetuje. Če ni nič drugega pri roki, se lahko uporabi zelo majhne količine alkohola na manj odlakanih predelih (pazduhe, notranja stran uhljev, trebuh, dimlje).

Preventiva:

• Zagotavljanje zadostne sence in vode za pitje.
• Aktivnosti s psom le v hladnejšem delu dneva.
• Primerna aklimatizacija na visoke temperature.
• Kadar se aktivnosti v vročini ne da izogniti (delovni psi):
  • kratek čas aktivnosti (največ 15 minut, raje manj), daljši čas za počitek med aktivnostjo (vsaj 40 minut). Nevarnost za toplotni udar ne preneha s prenehanjem aktivnosti.
  • zagotoviti zadostno hidracijo, spodbujati pitje, po potrebi uporabiti vodo z okusom
  • zmočiti dlako pred, med in po delu
  • uporaba oblačil za hlajenje (uporabnost le teh sicer ni znanstveno potrjena, vendar pričevanja in testi uporabnikov kažejo, da so nekateri tipi teh oblačil v pomoč pri preprečevanju pregrevanja)
  • uporaba vodne kopeli za ohladitev po aktivnosti
• Nikoli ne puščamo psa samega v zaprtem vozilu!
• V primeru, da mora pes določen čas ostati v parkiranem vozilu (potovanja, prireditve):
  • parkirati čim globje v senci
  • uporaba ponjav, ki odbijajo svetlobo, za prekrivanje vozila
  • zračenje vozila z dovolj odprtimi okni in odprtimi vrati
  • zagotovljen dostop do vode (posode proti polivanju)
  • konstanten nadzor nad počutjem psa
• Operativno zdravljenje ovir na dihalnih poteh, kjer je to mogoče.

Viri:

Baker J, DeChant M, Jenkins E, Moore G, Kelsey K, Perry E. Body temperature responses during phases of work in human remains detection dogs undergoing a simulated deployment. Animals. 2020, 10(4): 673.

Bruchim, Y., Horowitz, M. and Aroch, I. Pathophysiology of heatstroke in dogs–revisited. Temperature. 2017, 4(4): 356-370.

Bruchim Y, Klement E, Saragusty J, Finkeilstein E, Kass P. in Aroch I. Heat stroke in dogs: A retrospective study of 54 cases (1999-2004) and analysis of risk factors for death. J. Vet. Int. Med. 2006, 20: 38-46

Davis MS, Marcellin-Little DJ in O’Connor E. Comparison of Postexercise Cooling Methods in Working Dogs. Journal of special operations medicine: a peer reviewed journal for SOF medical professionals. 2019, 19(1): 56-60.

Dog gear review. Do Dog Cooling Vests Actually Work? 2021. Dostopno na spletu: https://doggearreview.com/article/coolingvest/

Flournoy SW, Wohl JS in Macintire DK. Heatstroke in dogs: pathophysiology and predisposing factors. Comp. Cont. Educ. Pract. Vet. 2003, 25: 410-418.

Flournoy SW, Wohl JS in Macintire DK. Heatstroke in dogs: clinical signs, treatment, prognosis, and prevention. Comp. Cont. Educ. Pract. Vet. 2003, 25: 422-431.

Gordon LE. Hyperthermia and Heatstroke in the Canine. USAR Veterinary Group. 2017. Dostopno na spletu.

Hall, E.J. and Carter, A. Heatstroke–providing evidence-based advice to dog owners. Veterinary Nursing Journal. 2016, 31(12): 359-363.

Hall EJ, Carter AJ in O’Neill DG. Incidence and risk factors for heat-related illness (heatstroke) in UK dogs under primary veterinary care in 2016. Scientific reports. 2020, 10(1): 1-2.

Heatstroke Deaths of Children in Vehicles. Vehicle Heating Dynamics. 2018. Dostopno na spletu.

Hot Dogs – heatstroke education for dog owners. Dostopno na spletu: https://heatstroke.dog/

Hemmelgarn, C. and Gannon, K. Heatstroke: thermoregulation, pathophysiology, and predisposing factors. Compend Contin Educ Vet. 2013, 35(7): p.E4.

Hemmelgarn, C. and Gannon, K. Heatstroke: clinical signs, diagnosis, treatment, and prognosis. Compend Contin Educ Vet. 2013, 35(7): p.E3.

Klinika za Male živali, Veterinarska Fakulteta, Univerza v Ljubljani. Brahicefalične pasme – zakaj je vroče vreme zelo nevarno? 2016. Dostopno na spletu: https://www.kmz.si/clanki/brahicefalicne-pasme-zakaj-je-vroce-vreme-zanje-se-posebej-nevarno/

Newfield, A. Providing care for dogs with heatstroke. Today’s Vet. nurse. 2019, 51-57.

Tabor B. Heatstroke in dogs. Today`s veterinary practice. 2014, 50-56.

Zezula, J. A. Short Technical Report on Thermoregulation in Dogs and the Pathophysiology of Hyperthermia. 2011.

Telesna temperatura živali je odvisna od ravnovesja med segrevanjem in ohlajanjem. Ker je delovanje organizma odvisno od toplotno občutljivih kemijskih in fizikalnih procesov v celicah, je pomembno, da je temperatura telesa bolj ali manj konstantna okoli 38°C. Za vzdrževanje telesne temperature v optimalnem območju skrbi zelo kompleksen termoregulacijski mehanizem, ki vključuje več telesnih sistemov: dihala, srčno-žilni sistem, endokrini sistem (žleze z notranjim izločanjem), živčevje, izločala, pokrovni sistem (koža in vse kar je v in na koži, npr. žleze, dlaka…).

Termoregulacijski mehanizem je najbolj učinkovit pri odraslih živalih in manj učinkovit pri zelo mladih in starih živalih. Ta mehanizem tudi dovoljuje prilagoditev – aklimatizacijo na ekstremne temperature v okolju, če je sprememba postopna (za aklimatizacijo je potrebno od 10 do 60 dni).

Poenostavljena shema termoregulacijskega mehanizma

Segrevanje

Do segrevanja telesa pride, ker je toplota stranski produkt vseh presnovnih procesov v telesu. Osnovni presnovni procesi potekajo tudi, kadar telo miruje. Če je zaradi nizkih temperatur okolja večja potreba po segrevanju, lahko toplota nastaja tudi z drgetanjem mišic. Med aktivnostjo se lahko nastajanje toplote zaradi presnovnih procesov in mišičnega dela poveča več kot desetkrat in ostane po končani aktivnosti še nekaj časa povečano. Če pri tem ni zagotovljeno zadostno ohlajanje, lahko pride do nevarnega dviga telesne temperature. Zanimivo pri psih je, da velik dvig telesne temperature med aktivnostjo nima nujno hujših negativnih posledic. Pri zdravih, primerno aklimatiziranih psih v dobri fizični kondiciji se lahko med aktivnostjo telesna temperatura dvigne na 42°C ali celo več brez negativnih posledic.

Večina mest v telesu, kjer zaradi presnove nastaja veliko toplote (jetra, srce, skeletne mišice) ni v neposrednem stiku z mesti, kjer se telesna toplota izgublja v okolico (koža). Ker so tkiva slab prevodnik toplote, poteka prenos toplote po telesu predvsem s krvjo.

Poleg notranjega segrevanja zaradi presnovnih procesov se lahko telo segreva tudi zaradi vpliva okolja – ko temperatura okolja preseže telesno temperaturo živali ali če je žival izpostavljena viru infrardečega sevanja (sonce, bližina segretega telesa) ali če je v neposrednem stiku s segretim telesom (segreta tla).

Toplotni tokovi v okolju kjer je temperatura zraka in temperatura podlage manjša od telesne temperature živali

Ohlajanje telesa poteka na več načinov:

Konvekcija – odvajanje toplote s površine telesa živali zaradi gibanja okoliškega zraka ali vode.

Kondukcija – prenos toplote med dvema telesoma. Telo živali se ohlaja, ko je v stiku s hladnejšo podlago.

Sevanje – segreta telesa, tudi telo živali, sevajo infrardečo svetlobo in na ta način izgubljajo toploto.

Evaporacija – toplota se porablja pri izhlapevanju vode v znoju ali slini.

Pri nižjih temperaturah sevanje in konvekcija prispevata več kot 70% k skupni izgubi telesne toplote. Ko se temperatura okolja dviga in približuje telesni temperaturi psa, je evaporacija vedno bolj pomembna za vzdrževanje normalne telesne temperature. Ko se temperatura okolja dvigne nad 32°C, postane evaporacija najpomembnejši mehanizem ohlajanja. Pri visoki zračni vlagi se učinkovitost evaporacije zmanjša, kar poveča nevarnost toplotnega udara. Primarno poteka evaporacija preko sopenja. Čeprav imajo psi žleze znojnice po celem telesu, kaže da te ne sodelujejo aktivno v osrednjem termoregulacijskem mehanizmu.

Pomemben dejavnik za izgubo toplote je razmerje med telesno težo in površino telesa. To razmerje je višje pri manjših psih, zato ti hitreje izgubljajo toploto. Izgubo toplote iz telesa ovirata telesna maščoba in dlaka. Maščoba je slab prevodnik toplote, tako se bo pri psih z debelejšo plastjo maščobe manj toplote izgubilo v okolico s sevanjem. Glavna funkcija dlake, poleg zaščite kože pred vplivi okolja, je preprečevanje izgube toplote. Gostejša in daljša kot je dlaka, več zraka je ujetega v njej, zato ima boljše izolacijske lastnosti.

Termografska kamera tvori sliko s pomočjo infrardečega sevanja. IR sevanje in s tem izguba toplote je večje na manj odlakanih in neodlakanih mestih. Dlaka, ki je odličen izolator, preprečuje izgubo toplote z IR sevanjem, zato termografska kamera na površinah, kjer je dlaka daljša, beleži nižjo temperaturo, kot na površinah s krajšo (postriženo) dlako.

Viri:

Aoki, T. Stimulation of the sweat glands in the hairy skin of the dog by adrenaline, noradrenaline, acetylcholine, mecholyl and pilocarpine. J. invest. Derm. 1955, 24, pp.545-556.

Bruchim Y, Klement E, Saragusty J, Finkeilstein E, Kass P. in Aroch I. Heat stroke in dogs: A retrospective study of 54 cases (1999-2004) and analysis of risk factors for death. J. Vet. Int. Med. 2006, 20: 38-46

Gordon LE. Hyperthermia and Heatstroke in the Canine. USAR Veterinary Group. 2017. Dostopno na spletu.

Tabor B. Heatstroke in dogs. Today`s veterinary practice, 2014, 50-56.

My hairy universe. A deeper look into the coats role in the dog’s thermal regulation. 2019. Dostopno na spletu.

My hairy universe. To shave or not to shave – a look into the literature about dogs thermal regulation, coat growth and more… 2018. Dostopno na spletu.

Science questions with surprising answers. Why don’t dogs sweat? 2013. Dostopno na spletu: https://www.wtamu.edu/~cbaird/sq/2013/10/09/why-dont-dogs-sweat/

Veterian Key. Thermoregulation. 2016. Dostopno na spletu: https://veteriankey.com/thermoregulation-2/

Wikipedia. Termografska kamera. Dostopno na spletu: https://sl.wikipedia.org/wiki/Termografska_kamera

Zezula, J. A. Short Technical Report on Thermoregulation in Dogs and the Pathophysiology of Hyperthermia. 2011.

Nekateri priporočajo kuhanje kostne juhe pozimi, pri nas pa je to poletni opravek, ko lahko huhamo zunaj, ker imajo nekateri družinski člani zelo občutljivo čutilo za voh in niso navdušeni nad aromo kostne juhe 🙂

Kostna juha je zelo hranljivo živilo. S pomočjo kostne juhe boste okrepili imunski sistem vašega psa, zmanjšali bolečine v sklepih, izboljšali zdravje jeter in podprli zdravo prebavo.

Naredimo jo tako, da zelo (zelo) dolgo kuhamo kosti in vezivna tkiva. Vzamemo lahko kosti katere koli živali, dodamo lahko tudi kostni mozeg, za vezivna tkiva lahko uporabimo npr. noge, repe, parklje, kljune, mlinčke ali plavuti.

Recept:

1 – 2 kg kosti in tkiv

cca 4 l vode (voda mora pokriti kosti)

2 – 3 jušne žlice jabolčnega kisa

Dodatek jabolčnega kisa je pomemben, ker pomaga potegniti iz kosti v vodo dragocena hranila.

Sestavine damo v mrzlo vodo, segrejemo do vretja, potem pa počasi v pokriti posodi kuhamo tako, da juha rahlo brbota vsaj 12 ur, lahko tudi 24 ur ali celo več.

Ko zaključimo s kuhanjem, iz kosti oberemo meso in jih zavržemo (nikoli ne hranimo psa s kuhanimi kostmi). Ko se juha ohladi, se lahko odstrani odvečna maščoba, ki se nabere na površini.

Juho lahko nekaj dni hranimo v hladilniku, ker pa je količina običajno precej večja, kot jo lahko porabimo v nekaj dnevih, lahko preostanek razdelimo v porcije in hranimo v zmrzovalniku.

Po želji lahko pred koncem kuhanja dodamo zelenjavo in zelišča. Za optimalno prebavljivost zelenjave je pomemben način priprave. Zelenjava z nizkim glikemičnim indeksom, na primer zelena listnata zelenjava (špinača, ohrovt, brstični ohrovt), bučke, cvetača, brokoli, ne potrebuje kuhanja, dovolj je, da jo zmeljemo v kašo. To kašo lahko dodamo v ohlajeno juho. Zelenjavo, ki vsebuje več škroba, je za optimalno prebavljivost potrebno dobro skuhati. Sem spadajo gomolji (tudi korenje), buče, stročnice. Škrobnato zelenjavo lahko dodamo približno pol ure pred koncem kuhanja. Koristna zelišča, ki jih lahko dodamo v juho: bazilika, kamilica, regrat, koper, njivska preslica, meta, origano, peteršilj, žajbelj, timijan, rožmarin. Zelišča dodamo na koncu kuhanja – suha zelišča dodamo 10 minut pred koncem, sveža zelišča pa lahko dodamo v vročo juho, ko zaključimo s kuhanjem.

Koristi kostne juhe:

Vsebuje pomembne vitamine in minerale

Vsebnost hranil v gotovi kostni juhi je odvisna od sestavin, ki jih uporabimo. Kosti so bogate s kalcijem, magnezijem, kalijem, fosforjem in drugimi minerali v sledovih, ki so pomembni gradniki močnih kosti. Kosti morskih rib vsebujejo jod, ki je pomemben za presnovo in zdravo delovanje ščitnice. Vezivna tkiva prispevajo glukozamin in hondroitin, naravni sestavini hrustanca, za kateri je znano, da pomembno prispevat k zdravju sklepov. Kostni mozeg vsebuje vitamin A, vitamin K2, minerale: cink, železo, mangan in selen, poleg tega pa tudi omega 3 in omega 6 maščobne kisline. Vsi ti živalski deli vsebujejo tudi beljakovino kolagen, ki se kuhan spremeni v želatino in ki je vir več pomembnih aminokislin.

Vsebuje hranila, za katera je znano, da izboljšajo zdravje sklepov

Pri kuhanju se kolagen iz vezivnih razgradi in zato je kostna juha bogata s pomembno aminokislino glicinom, ki ga telo lahko porabi za izgradnjo lastnih vezivnih tkiv, kot so tetive in kite.

Kostna juha je bogata tudi z glikozaminoglikani (GAG), kot so glukozamin, hondroitin in hialuronska kislina – pomembni naravni gradniki hrustanca. Številne študije so pokazale, da lahko dodajanje GAG v prehrano pomaga zmanjšati bolečine v sklepih in simptome artritisa.

Lahko pomaga pri zdravljenju vnetij

Nekatere aminokisline, ki jih najdemo v kostni juhi imajo močen protivnetni učinek. Še posebej arginin bi naj bil zelo koristen v boju proti kroničnemu vnetju.

Kostna juha je lahko dobra za prebavo

Ne samo, da je lahko prebavljiva, lahko tudi pomaga pri lažji prebavi druge hrane. Pravilno pripravljena kostna juha se bo na hladnem strdila v želatino. Želatina pomaga, da se hrana lažje premika skozi prebavila. Želatina bi naj tudi ščitila in celila črevesno sluznico in celo pomagala pri lajšanju težav in zdravljenju sindroma puščajočega črevesja.

Viri:

https://www.healthline.com/nutrition/bone-broth

https://www.dogsnaturallymagazine.com/how-to-make-bone-broth-for-your-dog/

https://www.dogsnaturallymagazine.com/reasons-your-dog-love-bone-broth/

https://perfectlyrawsome.com/raw-feeding-knowledgebase/prepare-vegetables-for-optimal-digestion/

https://animalwellnessmagazine.com/herbs-good-dogs/

Nemška raziskava (1) kaže, da rastline pri psih niso med prvimi tremi vzroki za zastrupitev, vendar kljub temu ne smemo pozabiti na njih. Seznam rastlin, ki so strupene za pse, je precej dolg in z marsikatero od teh rastlin se psi srečujejo vsak dan v hiši, na vrtu ali v naravi.

Razlogi, da pride do zastrupitev z rastlinami, so različni. Psi, ki so veliko sami v stanovanju ali na vrtu, lahko iz dolgočasja grizejo rastline in del zgrizenega tudi pogoltnejo. Nekateri psi radi »pomagajo« pri vrtnarjenju in tako pridejo na primer do strupenih čebulic. Pri obrezovanju dreves in grmovnic se psi radi igrajo z odrezanimi vejami in jih grizejo. Tudi na sprehodih lahko psi v igri pobirajo veje in trde plodove, jih grizejo in del tudi pogoltnejo. Nekateri psi so nabiralci plodov in gob (ki niso vedno užitne). Plodovi, ki jih psi običajno obirajo, večinoma sicer niso strupeni, imajo pa nekateri strupena semena, ki lahko psu povzročijo težave

Posebna kategorija so pasji mladički, ki so radovedni in raziskujejo svet tako, da vzamejo v usta vse, kar jim pride pred gobček, zato moramo biti pri mladičih posebej pozorni, da so pod nadzorom ali nimajo dostopa do strupenih rastlin.

Po nekaterih podatkih (2, 3) so najpogostejše rastline, s katerimi se zastrupijo psi: zavitolisti sagovec, božična zvezda, hortenzija, oleander, rododendroni in azaleje, kloščevec ali ricinus in rastline iz rodu Prunus.

Sagovec (Cycas revoluta) in božična zvezda (Euphorbia pulcherrima), pa tudi nekatere azaleje in rododendroni (Rhododendron spp.), so pri nas sobne rastline in o teh bomo več napisali v enem od prihodnjih prispevkov.

Hortenzija (Hydrangea macrophylla) je avtohtona v vzhodni Aziji, kot okrasno grmovnico pa jo srečamo v skoraj vsakem vrtu (4). Strupeni so vsi deli rastline, predvsem pa listi in cvetovi. Simptomi zastrupitve: otopelost, bruhanje, driska (5), pri hujših zastrupitvah tudi depresija in zmedenost. Simptomi se pojavijo v roku do pol ure po zastrupitvi (6).

Hortenzija. Foto: Fatih na Unsplash

Oleander (Nerium oleander) sicer ni prezimno trden in na prostem uspeva predvsem ob morju, a ga kot okrasno lončnico srečamo povsod. Vsi deli rastline so dovolj strupeni, da povzročijo simptome zastrupitve, najvišje koncentracije toksinov pa so v listih in cvetovih. Zaužitje te rastline prizadene prebavila, srce in centralni živčni sistem. Simptomi so lahko slabost, bruhanje, slinjenje; nepravilen srčni utrip (včasih najprej močno pospešen, nato upočasnjen pod normalnim ritmom); omotičnost, drgetanje mišic, tresavica, napadi in pri hujši zastrupitvi kolaps in koma, ki se lahko konča s smrtjo. Simptomi se lahko pojavijo v roku do 45 minut po zastrupitvi (2).

Oleander. Foto: rminedaisy na Unsplash

Azaleje in rododendroni (Rhododendron spp.) – rod Rhododendron je zelo obsežen z več kot 1000 vrstami lesnatih rastlin, ki so razširjen od Severne Amerike do Evrope, Rusije in Azije ter od Grenlandije do Avstralije. Hortikulturno je rod zelo zanimiv in obstaja ogromno število okrasnih sort (7). Kot okrasne grmovnice so zelo pogosti v vrtovih, srečamo pa jih tudi med sobnimi lončnicami. Vsi deli rastline so strupeni in lahko ob zaužitju že v zelo majhnih količinah povzročijo zastrupitev. Prizadeta so lahko prebavila (slinjenje, bruhanje, driska, trebušne bolečine, neješčnost), srčno žilni sitem (nepravilen srčni utrip, aritmije, slabotnost, nizek krvni pritisk) in centralni živčni sistem (depresija, drgetanje, prehodna slepota, napadi, koma…), lahko se konča z zastojem srca. Ob zdravljenju je prognoza dobra (5).

Rododendron. Foto: RitaE na Pixabay

Kloščevec ali ricinus (Ricinus communis) je avtohton v jugovzhodnem Mediteranu, vzhodni Afriki in v Indiji, vendar je splošno razširjen v vseh tropskih regijah in gojen kot okrasna lončnica širom po svetu tudi v ne-tropskih predelih. Semena se lahko uporabijo za izdelavo nakita, predvsem zapestnic in ogrlic (8). Vsi deli rastline so strupeni, najvišja koncentracija toksina pa je v semenu. Zastrupitev je bolj verjetna, če pes seme prežveči. Simptomi zastrupitve se lahko razvijejo v 6 urah po zaužitju, lahko pa pojav simptomov zakasni do 24 ur (2). Simptomi zastrupitve so neješčnost, slinjenje, trebušne bolečine, bruhanje, vodena (tudi krvava) driska, šibkost, tresavica, nizek krvni pritisk, nenaden kolaps. Že majhna količina zaužitih semen lahko povzroči hudo zastrupitev in tudi smrt (5).

Kloščevec. Foto: Ray Shrewsberry na Pixabay

Prunus je rod dreves in grmov, ki obsega vrste kot so sliva, češnja, breskev, marelica, mandljevec, lovorikovec, črni trn ter mnoge druge. Obsega okoli 430 vrst, ki so večinoma razširjene po zmernem pasu severne poloble. Veliko vrst iz tega rodu je kultiviranih v različne sadne in okrasne sorte (9). Pri psih so bile zabeležene zastrupitve s češnjo (Prunus avium), lovorikovcem (Prunus laurocerasus) in slivo (Prunus domestica) (3). Plodovi nekaterih vrst so užitni, semena, listi (še posebej uveli ali poškodovani) in drugi deli rastline pa so lahko toksični, nekateri tudi zelo (9). Ob zaužitju toksičnih količin so simptomi: razširjene zenice, oteženo dihanje, živo rdeče dlesni, šok, konča se lahko s smrtjo (5).

Lovorikovec. Foto: Ralphs_Fotos na Pixabay

Seznam strupenih rastlin, za katere so v literaturi zabeležene zastrupitve pri psih

(2, 3, 10)

OPOZORILO! Ta seznam ni popoln seznam vseh strupenih rastlin s katerimi lahko psi pridejo v stik. Če niste prepričani o neškodljivosti rastline, ki jo je pes pojedel, se posvetujte z veterinarjem.

Agava (Agave spp.)

Ameriški klek (Thuja occidentalis)

Avkuba (Aucuba japonica)

Azaleja, rododendron (Rhododendron spp.)

Božična zvezda (Euphorbia pulcherrima)

Ciklama (Cyclamen spp.)

Čebula (Allium cepa)

Češnja (Prunus avium)

Difenbahija (Dieffenbachia spp.)

Divji kostanj (Aesculus hippocastanum)

Fikus benjamin (Ficus benjamina)

Flamingovec (Anthurium spp.)

Glicinija (Wisteria sinesis)

Hortenzija (Hydrangea macrophylla)

Indijska lipovka (Melia azedarach)

Jesenski podlesek (Colchicum autumnale)

Kafrovec (Cinnamomum camphora)

Kalanhoja (Kalanchoe spp.)

Kloščevec (Ricinus communis)

Lilija (Lilium spp.)

Lovorikovec (Prunus laurocerasus)

Madeirski koralni grm (Solanum pseudocapsicum)

Maslenica (Hemerocallis spp.)

Narcisa (Narcissus spp.)

Navadna barvilnica (Phytolacca americana)

Navadna bodika (Ilex aquifolium)

Navadni lepljivec (Pittosporum tobira)

Nebeški bambus (Nandina domestica)

Nočna lepotica (Mirabilis jalapa)

Obrobljeni zmajevec (Dracaena marginata)

Ognjeni trn (Pyracantha spp.)

Oleander (Nerium oleander)

Pagodovec (Sophora japonica)

Pelargonija (Pelargonium spp.)

Pravi jasmin (Jasminum officinale)

Sliva (Prunus domestica)

Smrdljivi teloh (Helleborus foetidus)

Sobna kala (Zantedeschia aethiopica)

Spatifil (Spathiphyllum spp.)

Spreminjevalka (Lantana camara)

Strelicija (Strelitzia reginae)

Tisa (Taxus baccata)

Zavitolisti sagovec (Cycas revoluta)

Zgodnji zimski cvet (Chimonanthus praecox)

Zlati potos (Epipremnum aureum)

VIRI:

1) McFarland SE, Mischke RH, Hopster-Iversen C, von Krueger X, Ammer H, Potschka H, et al. Systematic account of animal poisonings in Germany, 2012-2015. Vet Rec. (2017) 180:327. doi: 10.1136/vr.103973

2) Milewski LM, Khan SA. An overview of potentially life-threatening poisonous plants in dogs and cats. J Vet Emerg Crit Care. (2006) 16:25–33. doi: 10.1111/j.1476-4431.2005.00151.x

3) Caloni F, Cortinovis C, Rivolta M, Alonge S, Davanzo F. Plant poisoning in domestic animals:  epidemiological data from an Italian survey (2000-2011). Vet Rec. (2013) 172:580. doi: 10.1136/vr.101225

4) Wikipedia. Hydrangea macrophylla. (2022). Dostopno na spletu.

5) Pet Poison Helpline. Poison List. (2022). Dostopno na spletu.

6) PET MD. Are Hydrangeas Poisonous to Cats and Dogs? (2022). Dostopno na spletu.

7) Wikipedia. Rhododendron. (2022). Dostopno na spletu.

8) Wikipedia. Ricinus. (2022). Dostopno na spletu.

9) Wikipedia. Prunus. (2022). Dostopno na spletu.

10) Bertero A, Fossati P and Caloni F. Indoor Companion Animal Poisoning by Plants in Europe (2020). Front. Vet. Sci. 7:487. doi: 10.3389/fvets.2020.00487