Termoregulacija pri psih

Telesna temperatura živali je odvisna od ravnovesja med segrevanjem in ohlajanjem. Ker je delovanje organizma odvisno od toplotno občutljivih kemijskih in fizikalnih procesov v celicah, je pomembno, da je temperatura telesa bolj ali manj konstantna okoli 38°C. Za vzdrževanje telesne temperature v optimalnem območju skrbi zelo kompleksen termoregulacijski mehanizem, ki vključuje več telesnih sistemov: dihala, srčno-žilni sistem, endokrini sistem (žleze z notranjim izločanjem), živčevje, izločala, pokrovni sistem (koža in vse kar je v in na koži, npr. žleze, dlaka…).

Termoregulacijski mehanizem je najbolj učinkovit pri odraslih živalih in manj učinkovit pri zelo mladih in starih živalih. Ta mehanizem tudi dovoljuje prilagoditev – aklimatizacijo na ekstremne temperature v okolju, če je sprememba postopna (za aklimatizacijo je potrebno od 10 do 60 dni).

Poenostavljena shema termoregulacijskega mehanizma

Segrevanje

Do segrevanja telesa pride, ker je toplota stranski produkt vseh presnovnih procesov v telesu. Osnovni presnovni procesi potekajo tudi, kadar telo miruje. Če je zaradi nizkih temperatur okolja večja potreba po segrevanju, lahko toplota nastaja tudi z drgetanjem mišic. Med aktivnostjo se lahko nastajanje toplote zaradi presnovnih procesov in mišičnega dela poveča več kot desetkrat in ostane po končani aktivnosti še nekaj časa povečano. Če pri tem ni zagotovljeno zadostno ohlajanje, lahko pride do nevarnega dviga telesne temperature. Zanimivo pri psih je, da velik dvig telesne temperature med aktivnostjo nima nujno hujših negativnih posledic. Pri zdravih, primerno aklimatiziranih psih v dobri fizični kondiciji se lahko med aktivnostjo telesna temperatura dvigne na 42°C ali celo več brez negativnih posledic.

Večina mest v telesu, kjer zaradi presnove nastaja veliko toplote (jetra, srce, skeletne mišice) ni v neposrednem stiku z mesti, kjer se telesna toplota izgublja v okolico (koža). Ker so tkiva slab prevodnik toplote, poteka prenos toplote po telesu predvsem s krvjo.

Poleg notranjega segrevanja zaradi presnovnih procesov se lahko telo segreva tudi zaradi vpliva okolja – ko temperatura okolja preseže telesno temperaturo živali ali če je žival izpostavljena viru infrardečega sevanja (sonce, bližina segretega telesa) ali če je v neposrednem stiku s segretim telesom (segreta tla).

Toplotni tokovi v okolju kjer je temperatura zraka in temperatura podlage manjša od telesne temperature živali

Ohlajanje telesa poteka na več načinov:

Konvekcija – odvajanje toplote s površine telesa živali zaradi gibanja okoliškega zraka ali vode.

Kondukcija – prenos toplote med dvema telesoma. Telo živali se ohlaja, ko je v stiku s hladnejšo podlago.

Sevanje – segreta telesa, tudi telo živali, sevajo infrardečo svetlobo in na ta način izgubljajo toploto.

Evaporacija – toplota se porablja pri izhlapevanju vode v znoju ali slini.

Pri nižjih temperaturah sevanje in konvekcija prispevata več kot 70% k skupni izgubi telesne toplote. Ko se temperatura okolja dviga in približuje telesni temperaturi psa, je evaporacija vedno bolj pomembna za vzdrževanje normalne telesne temperature. Ko se temperatura okolja dvigne nad 32°C, postane evaporacija najpomembnejši mehanizem ohlajanja. Pri visoki zračni vlagi se učinkovitost evaporacije zmanjša, kar poveča nevarnost toplotnega udara. Primarno poteka evaporacija preko sopenja. Čeprav imajo psi žleze znojnice po celem telesu, kaže da te ne sodelujejo aktivno v osrednjem termoregulacijskem mehanizmu.

Pomemben dejavnik za izgubo toplote je razmerje med telesno težo in površino telesa. To razmerje je višje pri manjših psih, zato ti hitreje izgubljajo toploto. Izgubo toplote iz telesa ovirata telesna maščoba in dlaka. Maščoba je slab prevodnik toplote, tako se bo pri psih z debelejšo plastjo maščobe manj toplote izgubilo v okolico s sevanjem. Glavna funkcija dlake, poleg zaščite kože pred vplivi okolja, je preprečevanje izgube toplote. Gostejša in daljša kot je dlaka, več zraka je ujetega v njej, zato ima boljše izolacijske lastnosti.

Termografska kamera tvori sliko s pomočjo infrardečega sevanja. IR sevanje in s tem izguba toplote je večje na manj odlakanih in neodlakanih mestih. Dlaka, ki je odličen izolator, preprečuje izgubo toplote z IR sevanjem, zato termografska kamera na površinah, kjer je dlaka daljša, beleži nižjo temperaturo, kot na površinah s krajšo (postriženo) dlako.

Viri:

Aoki, T. Stimulation of the sweat glands in the hairy skin of the dog by adrenaline, noradrenaline, acetylcholine, mecholyl and pilocarpine. J. invest. Derm. 1955, 24, pp.545-556.

Bruchim Y, Klement E, Saragusty J, Finkeilstein E, Kass P. in Aroch I. Heat stroke in dogs: A retrospective study of 54 cases (1999-2004) and analysis of risk factors for death. J. Vet. Int. Med. 2006, 20: 38-46

Gordon LE. Hyperthermia and Heatstroke in the Canine. USAR Veterinary Group. 2017. Dostopno na spletu: http://usarveterinarygroup.org/usarvet/hyperthermia-heatstroke-k9/

Merrill J. Heatstroke in dogs. USAR Veterinary Group. 2009. Dostopno na spletu: http://usarveterinarygroup.org/usarvet/heatstroke-in-dogs/

Tabor B. Heatstroke in dogs. Today`s veterinary practice, 2014, 50-56.

My hairy universe. A deeper look into the coats role in the dog’s thermal regulation. 2019. Dostopno na spletu: https://theeducatedgroomer.com/2019/06/30/a-deeper-look-into-the-coats-role-in-the-dogs-thermal-regulation/

My hairy universe. To shave or not to shave – a look into the literature about dogs thermal regulation, coat growth and more… 2018. Dostopno na spletu: https://theeducatedgroomer.com/2018/06/25/shaving-double-coated-breeds/

Science questions with surprising answers. Why don’t dogs sweat? 2013. Dostopno na spletu: https://www.wtamu.edu/~cbaird/sq/2013/10/09/why-dont-dogs-sweat/

Veterian Key. Thermoregulation. 2016. Dostopno na spletu: https://veteriankey.com/thermoregulation-2/

Wikipedia. Termografska kamera. Dostopno na spletu: https://sl.wikipedia.org/wiki/Termografska_kamera

Zezula, J. A. Short Technical Report on Thermoregulation in Dogs and the Pathophysiology of Hyperthermia. 2011.

Kostna juha – superživilo (tudi) za pse

Nekateri priporočajo kuhanje kostne juhe pozimi, pri nas pa je to poletni opravek, ko lahko huhamo zunaj, ker imajo nekateri družinski člani zelo občutljivo čutilo za voh in niso navdušeni nad aromo kostne juhe 🙂

Kostna juha je zelo hranljivo živilo. S pomočjo kostne juhe boste okrepili imunski sistem vašega psa, zmanjšali bolečine v sklepih, izboljšali zdravje jeter in podprli zdravo prebavo.

Naredimo jo tako, da zelo (zelo) dolgo kuhamo kosti in vezivna tkiva. Vzamemo lahko kosti katere koli živali, dodamo lahko tudi kostni mozeg, za vezivna tkiva lahko uporabimo npr. noge, repe, parklje, kljune, mlinčke ali plavuti.

Recept:

1 – 2 kg kosti in tkiv

cca 4 l vode (voda mora pokriti kosti)

2 – 3 jušne žlice jabolčnega kisa

Dodatek jabolčnega kisa je pomemben, ker pomaga potegniti iz kosti v vodo dragocena hranila.

Sestavine damo v mrzlo vodo, segrejemo do vretja, potem pa počasi v pokriti posodi kuhamo tako, da juha rahlo brbota vsaj 12 ur, lahko tudi 24 ur ali celo več.

Ko zaključimo s kuhanjem, iz kosti oberemo meso in jih zavržemo (nikoli ne hranimo psa s kuhanimi kostmi). Ko se juha ohladi, se lahko odstrani odvečna maščoba, ki se nabere na površini.

Juho lahko nekaj dni hranimo v hladilniku, ker pa je količina običajno precej večja, kot jo lahko porabimo v nekaj dnevih, lahko preostanek razdelimo v porcije in hranimo v zmrzovalniku.

Po želji lahko pred koncem kuhanja dodamo zelenjavo in zelišča. Za optimalno prebavljivost zelenjave je pomemben način priprave. Zelenjava z nizkim glikemičnim indeksom, na primer zelena listnata zelenjava (špinača, ohrovt, brstični ohrovt), bučke, cvetača, brokoli, ne potrebuje kuhanja, dovolj je, da jo zmeljemo v kašo. To kašo lahko dodamo v ohlajeno juho. Zelenjavo, ki vsebuje več škroba, je za optimalno prebavljivost potrebno dobro skuhati. Sem spadajo gomolji (tudi korenje), buče, stročnice. Škrobnato zelenjavo lahko dodamo približno pol ure pred koncem kuhanja. Koristna zelišča, ki jih lahko dodamo v juho: bazilika, kamilica, regrat, koper, njivska preslica, meta, origano, peteršilj, žajbelj, timijan, rožmarin. Zelišča dodamo na koncu kuhanja – suha zelišča dodamo 10 minut pred koncem, sveža zelišča pa lahko dodamo v vročo juho, ko zaključimo s kuhanjem.

Koristi kostne juhe:

Vsebuje pomembne vitamine in minerale

Vsebnost hranil v gotovi kostni juhi je odvisna od sestavin, ki jih uporabimo. Kosti so bogate s kalcijem, magnezijem, kalijem, fosforjem in drugimi minerali v sledovih, ki so pomembni gradniki močnih kosti. Kosti morskih rib vsebujejo jod, ki je pomemben za presnovo in zdravo delovanje ščitnice. Vezivna tkiva prispevajo glukozamin in hondroitin, naravni sestavini hrustanca, za kateri je znano, da pomembno prispevat k zdravju sklepov. Kostni mozeg vsebuje vitamin A, vitamin K2, minerale: cink, železo, mangan in selen, poleg tega pa tudi omega 3 in omega 6 maščobne kisline. Vsi ti živalski deli vsebujejo tudi beljakovino kolagen, ki se kuhan spremeni v želatino in ki je vir več pomembnih aminokislin.

Vsebuje hranila, za katera je znano, da izboljšajo zdravje sklepov

Pri kuhanju se kolagen iz vezivnih razgradi in zato je kostna juha bogata s pomembno aminokislino glicinom, ki ga telo lahko porabi za izgradnjo lastnih vezivnih tkiv, kot so tetive in kite.

Kostna juha je bogata tudi z glikozaminoglikani (GAG), kot so glukozamin, hondroitin in hialuronska kislina – pomembni naravni gradniki hrustanca. Številne študije so pokazale, da lahko dodajanje GAG v prehrano pomaga zmanjšati bolečine v sklepih in simptome artritisa.

Lahko pomaga pri zdravljenju vnetij

Nekatere aminokisline, ki jih najdemo v kostni juhi imajo močen protivnetni učinek. Še posebej arginin bi naj bil zelo koristen v boju proti kroničnemu vnetju.

Kostna juha je lahko dobra za prebavo

Ne samo, da je lahko prebavljiva, lahko tudi pomaga pri lažji prebavi druge hrane. Pravilno pripravljena kostna juha se bo na hladnem strdila v želatino. Želatina pomaga, da se hrana lažje premika skozi prebavila. Želatina bi naj tudi ščitila in celila črevesno sluznico in celo pomagala pri lajšanju težav in zdravljenju sindroma puščajočega črevesja.

Viri:

https://www.healthline.com/nutrition/bone-broth

https://www.dogsnaturallymagazine.com/how-to-make-bone-broth-for-your-dog/

https://www.dogsnaturallymagazine.com/reasons-your-dog-love-bone-broth/

https://perfectlyrawsome.com/raw-feeding-knowledgebase/prepare-vegetables-for-optimal-digestion/

https://animalwellnessmagazine.com/herbs-good-dogs/

Rastline strupene za pse

Nemška raziskava (1) kaže, da rastline pri psih niso med prvimi tremi vzroki za zastrupitev, vendar kljub temu ne smemo pozabiti na njih. Seznam rastlin, ki so strupene za pse, je precej dolg in z marsikatero od teh rastlin se psi srečujejo vsak dan v hiši, na vrtu ali v naravi.

Razlogi, da pride do zastrupitev z rastlinami, so različni. Psi, ki so veliko sami v stanovanju ali na vrtu, lahko iz dolgočasja grizejo rastline in del zgrizenega tudi pogoltnejo. Nekateri psi radi »pomagajo« pri vrtnarjenju in tako pridejo na primer do strupenih čebulic. Pri obrezovanju dreves in grmovnic se psi radi igrajo z odrezanimi vejami in jih grizejo. Tudi na sprehodih lahko psi v igri pobirajo veje in trde plodove, jih grizejo in del tudi pogoltnejo. Nekateri psi so nabiralci plodov in gob (ki niso vedno užitne). Plodovi, ki jih psi običajno obirajo, večinoma sicer niso strupeni, imajo pa nekateri strupena semena, ki lahko psu povzročijo težave

Posebna kategorija so pasji mladički, ki so radovedni in raziskujejo svet tako, da vzamejo v usta vse, kar jim pride pred gobček, zato moramo biti pri mladičih posebej pozorni, da so pod nadzorom ali nimajo dostopa do strupenih rastlin.

Po nekaterih podatkih (2, 3) so najpogostejše rastline, s katerimi se zastrupijo psi: zavitolisti sagovec, božična zvezda, hortenzija, oleander, rododendroni in azaleje, kloščevec ali ricinus in rastline iz rodu Prunus.

Sagovec (Cycas revoluta) in božična zvezda (Euphorbia pulcherrima), pa tudi nekatere azaleje in rododendroni (Rhododendron spp.), so pri nas sobne rastline in o teh bomo več napisali v enem od prihodnjih prispevkov.

Hortenzija (Hydrangea macrophylla) je avtohtona v vzhodni Aziji, kot okrasno grmovnico pa jo srečamo v skoraj vsakem vrtu (4). Strupeni so vsi deli rastline, predvsem pa listi in cvetovi. Simptomi zastrupitve: otopelost, bruhanje, driska (5), pri hujših zastrupitvah tudi depresija in zmedenost. Simptomi se pojavijo v roku do pol ure po zastrupitvi (6).

Hortenzija. Foto: Fatih na Unsplash

Oleander (Nerium oleander) sicer ni prezimno trden in na prostem uspeva predvsem ob morju, a ga kot okrasno lončnico srečamo povsod. Vsi deli rastline so dovolj strupeni, da povzročijo simptome zastrupitve, najvišje koncentracije toksinov pa so v listih in cvetovih. Zaužitje te rastline prizadene prebavila, srce in centralni živčni sistem. Simptomi so lahko slabost, bruhanje, slinjenje; nepravilen srčni utrip (včasih najprej močno pospešen, nato upočasnjen pod normalnim ritmom); omotičnost, drgetanje mišic, tresavica, napadi in pri hujši zastrupitvi kolaps in koma, ki se lahko konča s smrtjo. Simptomi se lahko pojavijo v roku do 45 minut po zastrupitvi (2).

Oleander. Foto: rminedaisy na Unsplash

Azaleje in rododendroni (Rhododendron spp.) – rod Rhododendron je zelo obsežen z več kot 1000 vrstami lesnatih rastlin, ki so razširjen od Severne Amerike do Evrope, Rusije in Azije ter od Grenlandije do Avstralije. Hortikulturno je rod zelo zanimiv in obstaja ogromno število okrasnih sort (7). Kot okrasne grmovnice so zelo pogosti v vrtovih, srečamo pa jih tudi med sobnimi lončnicami. Vsi deli rastline so strupeni in lahko ob zaužitju že v zelo majhnih količinah povzročijo zastrupitev. Prizadeta so lahko prebavila (slinjenje, bruhanje, driska, trebušne bolečine, neješčnost), srčno žilni sitem (nepravilen srčni utrip, aritmije, slabotnost, nizek krvni pritisk) in centralni živčni sistem (depresija, drgetanje, prehodna slepota, napadi, koma…), lahko se konča z zastojem srca. Ob zdravljenju je prognoza dobra (5).

Rododendron. Foto: RitaE na Pixabay

Kloščevec ali ricinus (Ricinus communis) je avtohton v jugovzhodnem Mediteranu, vzhodni Afriki in v Indiji, vendar je splošno razširjen v vseh tropskih regijah in gojen kot okrasna lončnica širom po svetu tudi v ne-tropskih predelih. Semena se lahko uporabijo za izdelavo nakita, predvsem zapestnic in ogrlic (8). Vsi deli rastline so strupeni, najvišja koncentracija toksina pa je v semenu. Zastrupitev je bolj verjetna, če pes seme prežveči. Simptomi zastrupitve se lahko razvijejo v 6 urah po zaužitju, lahko pa pojav simptomov zakasni do 24 ur (2). Simptomi zastrupitve so neješčnost, slinjenje, trebušne bolečine, bruhanje, vodena (tudi krvava) driska, šibkost, tresavica, nizek krvni pritisk, nenaden kolaps. Že majhna količina zaužitih semen lahko povzroči hudo zastrupitev in tudi smrt (5).

Kloščevec. Foto: Ray Shrewsberry na Pixabay

Prunus je rod dreves in grmov, ki obsega vrste kot so sliva, češnja, breskev, marelica, mandljevec, lovorikovec, črni trn ter mnoge druge. Obsega okoli 430 vrst, ki so večinoma razširjene po zmernem pasu severne poloble. Veliko vrst iz tega rodu je kultiviranih v različne sadne in okrasne sorte (9). Pri psih so bile zabeležene zastrupitve s češnjo (Prunus avium), lovorikovcem (Prunus laurocerasus) in slivo (Prunus domestica) (3). Plodovi nekaterih vrst so užitni, semena, listi (še posebej uveli ali poškodovani) in drugi deli rastline pa so lahko toksični, nekateri tudi zelo (9). Ob zaužitju toksičnih količin so simptomi: razširjene zenice, oteženo dihanje, živo rdeče dlesni, šok, konča se lahko s smrtjo (5).

Lovorikovec. Foto: Ralphs_Fotos na Pixabay

Seznam strupenih rastlin, za katere so v literaturi zabeležene zastrupitve pri psih

(2, 3, 10)

OPOZORILO! Ta seznam ni popoln seznam vseh strupenih rastlin s katerimi lahko psi pridejo v stik. Če niste prepričani o neškodljivosti rastline, ki jo je pes pojedel, se posvetujte z veterinarjem.

Agava (Agave spp.)

Ameriški klek (Thuja occidentalis)

Avkuba (Aucuba japonica)

Azaleja, rododendron (Rhododendron spp.)

Božična zvezda (Euphorbia pulcherrima)

Ciklama (Cyclamen spp.)

Čebula (Allium cepa)

Češnja (Prunus avium)

Difenbahija (Dieffenbachia spp.)

Divji kostanj (Aesculus hippocastanum)

Fikus benjamin (Ficus benjamina)

Flamingovec (Anthurium spp.)

Glicinija (Wisteria sinesis)

Hortenzija (Hydrangea macrophylla)

Indijska lipovka (Melia azedarach)

Jesenski podlesek (Colchicum autumnale)

Kafrovec (Cinnamomum camphora)

Kalanhoja (Kalanchoe spp.)

Kloščevec (Ricinus communis)

Lilija (Lilium spp.)

Lovorikovec (Prunus laurocerasus)

Madeirski koralni grm (Solanum pseudocapsicum)

Maslenica (Hemerocallis spp.)

Narcisa (Narcissus spp.)

Navadna barvilnica (Phytolacca americana)

Navadna bodika (Ilex aquifolium)

Navadni lepljivec (Pittosporum tobira)

Nebeški bambus (Nandina domestica)

Nočna lepotica (Mirabilis jalapa)

Obrobljeni zmajevec (Dracaena marginata)

Ognjeni trn (Pyracantha spp.)

Oleander (Nerium oleander)

Pagodovec (Sophora japonica)

Pelargonija (Pelargonium spp.)

Pravi jasmin (Jasminum officinale)

Sliva (Prunus domestica)

Smrdljivi teloh (Helleborus foetidus)

Sobna kala (Zantedeschia aethiopica)

Spatifil (Spathiphyllum spp.)

Spreminjevalka (Lantana camara)

Strelicija (Strelitzia reginae)

Tisa (Taxus baccata)

Zavitolisti sagovec (Cycas revoluta)

Zgodnji zimski cvet (Chimonanthus praecox)

Zlati potos (Epipremnum aureum)

VIRI:

1) McFarland SE, Mischke RH, Hopster-Iversen C, von Krueger X, Ammer H, Potschka H, et al. Systematic account of animal poisonings in Germany, 2012-2015. Vet Rec. (2017) 180:327. doi: 10.1136/vr.103973

2) Milewski LM, Khan SA. An overview of potentially life-threatening poisonous plants in dogs and cats. J Vet Emerg Crit Care. (2006) 16:25–33. doi: 10.1111/j.1476-4431.2005.00151.x

3) Caloni F, Cortinovis C, Rivolta M, Alonge S, Davanzo F. Plant poisoning in domestic animals:  epidemiological data from an Italian survey (2000-2011). Vet Rec. (2013) 172:580. doi: 10.1136/vr.101225

4) Wikipedia. Hydrangea macrophylla. (2022). Dostopno na spletu.

5) Pet Poison Helpline. Poison List. (2022). Dostopno na spletu.

6) PET MD. Are Hydrangeas Poisonous to Cats and Dogs? (2022). Dostopno na spletu.

7) Wikipedia. Rhododendron. (2022). Dostopno na spletu.

8) Wikipedia. Ricinus. (2022). Dostopno na spletu.

9) Wikipedia. Prunus. (2022). Dostopno na spletu.

10) Bertero A, Fossati P and Caloni F. Indoor Companion Animal Poisoning by Plants in Europe (2020). Front. Vet. Sci. 7:487. doi: 10.3389/fvets.2020.00487