Dan za pasji fitnes

To jutro sem se domislila, da bi se pasja banda lahko rekreirala na toplem in suhem, namesto da gremo ven v dež in mraz. In kaj je boljšega za tak podvig, kot pasji fitnes? Kontrolirane in sistematične vaje lahko koristijo tako pasjim športnikom, kot rekreativcem pa tudi pasjim upokojencem. Za ogrevanje smo sicer šli ven pretegniti noge, za same fitnes vaje pa ne potrebujemo veliko prostora (nam zadostujeta dve plošči tatami podloge, torej 1 m x 2 m površine).

Ker pa so psi trije in jaz sama, torej je vaje lahko delal le eden, dva pa sta morala počakati, da prideta na vrsto, smo priložnost izkoristili še za trening samokontrole in potrpežljivosti. Pri vajah so se psi izmenjevali, tako da čakanje ni bilo preveč naporno.

Začetni fitnes položaj 😀

Ker vsi trije raje nekaj počnejo in sodelujejo z mano, kot pa mirujejo in čakajo, da pridejo na vrsto, so dobili za potrpežljivo čakanje veliko bolj privlačno plačilo – koščke sira, kot za same fitnes vaje, kjer so bili nagrajeni z briketi, namenjenimi za jutranji obrok. In glede na to, da sem se takšnega sistema dela lotila prvič, sem bila zelo pozitivno presenečena, kako dobro se je obnesel. Še “mladič”, ki ni ravno znan po potrpežljivosti, je pridno čakal, da pride na vrsto in šele proti koncu enourne seanse začel kazati, da mu zmanjkuje potrpljenja.

Po zaključku vadbe so pozajtrkovali preostanek jutranjega obroka, si poiskali vsak svoj kotiček za počitek in ni bilo videti, da bi se kateri obremenjeval z mojim odhodom v službo. Kar se mene tiče, je bila torej vadba uspešna 🙂

Pasjega fitnesa smo se učili pri Jani Gams – dogs4motion. Na njihovi Facebook strani najdete tudi nekaj brezplačnih video-predstavitev vaj za pasji fitnes.

Moj hobi je (tudi) fotografija

Rada fotografiram in psi so zelo hvaležen objekt za moje fotografske podvige. Za ta namen mi že nekaj let zvesto služi Canon EOS 70D in nekaj spodobnih objektivov, slik pa se je nabralo za skoraj poln 1 TB velik disk. Zato bo nekaj časa trajalo da pregledam in primerno uredim arhiv, za začetek pa je tukaj najmanjša galerija našega najmlajšega družinskega člana Rona 🙂

Obleči (dolgodlakega) psa?

Dandanes je to pri nas vprašanje dobrega počutja psa in/ali praktičnosti. Čeprav so vsi moji psi dobro odlakani, občasno in po potrebi uporabljam pasja oblačila (in obutev). Vedno pa ni bilo tako. Naših družinskih psov nismo nikoli oblačili. V tistih časih to nikomur ni prišlo na misel, tako da se mi niti ne sanja, kakšna je v prejšnjem stoletju sploh bila ponudba oblačil za pse. Grini in Ajdi zaradi pomankanja oblačil seveda ni bilo hudega, Dina pa je bila s svojo fino dolgo mehko dlako prikrajšana za marsikateri zimski sprehod, čeprav je imela zelo rada sneg.

Prvič sem pomislila na to, da bi bilo mogoče dobro psa obleči, ko je na treningih agilityja med čakanjem, da prideva na vrsto, Živo očitno zeblo. Živa je bila sploh bolj mačje sorte – poleti je v največji vročini ležala na soncu, čim pa je temperatura padla pod 10°C, jo je zeblo, ko je morala biti pri miru. Tako je najprej dobila plašček iz flisa domače izdelave, kasneje pa je postala zadovoljna uporabnica našega prvega kupljenega pasjega plaščka – Hurttinega kombinezona iz flisa.

S tem, ko sem oblekla zmrzljivo Živo, se še nisem povsem otresla presodka proti pasjim oblačilom. Zato so tudi bila njena oblačila čim bolj neopazna – črna. S časoma sem ugotovila, da tudi pri dobro odlakanih psih, kot so hrvaški ovčarji, oblačila občasno pridejo prav.

Grom, star skoraj 14 let, plašč iz flisa Ruffwear Climate Changer

Staremu psu pride prav pomoč pri ohranjanju telesne toplote in artritičnim prstom dobro dene, če so pred snegom zaščiteni z obutvijo. Mokrega psa v hladnem vremenu zebe, če je prisiljen mirovati. Človeku pa pride prav manj dela z mokro (in umazano) pasjo dlako.

Rea, dežni plašč Ruffwear Sun Shower

Posebno poglavje so majhni dolgodlaki psi. Verdija je potrebno skopati po vsakem jutranjem sprehodu po rosni travi in poljskih cestah, če ni oblečen v kombinezon.

Verdi, kombinezon Hurtta Slush Combat Suit

Do sedaj sem se seveda že povsem otresla predsodov pred pasjimi oblačili, zato imajo vsi psi nekaj kosov oblačil, Verdi pa ima celo zbirko. Poleg Hurttinega kombinezona ima še Ruffwearov dežni plašč za hitro zaščito pred dežjem (kombinezon le terja nekaj dela z oblačenjem), Ruffwearov plašček iz flisa za suho hladno vreme in Hurttin zimski plašč za zelo mrzlo vreme.

Verdi, zimski plašč Hurtta Extreme Warmer

Vsi moji psi imajo tudi grelne plašče, ki se mi zdijo pomemben del opreme športnih psov. Grelni plašč pomaga pri ogrevanju psa pred vadbo, ohranja ogrete mišice in vezi med vadbo in podaljša čas ohlajanja po vadbi ter s tem pomaga preprečevati poškodbe in bolečine v mišicah in sklepih. Pri že prisotnih poškodbah pa pomaga pri lajšanju bolečin in okrevanju.

Ron, Verdi in Rea, grelni plašč Back on Track Dog Mesh Rug

Novejše modele omenjenih oblačil in še veliko drugih modelov za različne potrebe, velikosti in oblike psov lahko naročite v spletnih trgovinah Živa in Pasji.net ali pridete pomeriti v trgovini Pasji.net v Mariboru (Gorkega 35) in Ljubljani (Šmartinska 106).

Ron, dežni plašč Hurtta Monsoon Coat

Za to so bili ustvarjeni (o pasmah)

Trenutno so vsi moji pasji spremljevalci pasemski psi – dva hrvaška ovčarja, Rea in Ron, ter metuljček (papillon) Verdi.

Za obe pasmi sem se odločila na precej podoben način – všeč so mi bili psi, ki sem jih videvala na agility tekmovanjih. Pri izbiri hrvaškega ovčarja sem vedela še to, da ne želim border collie-ja. Ne ravno natančni kriteriji in na splošno odsvetujem izbiro psa na tak način, še posebej, če se človek ni pripravljen prilagoditi psu, ki ga je izbral.

Ko sem se odločala za hrvaškega ovčarja, sem se počutila precej samozavestno glede svojega kinološkega znanja in bila prepričana, da je čas, da v svoje življenje pripeljem delovnega psa. Saj na koncu koncev pes je pes in ta bo moj peti pes, bova že kako zvozila. Sanjalo se mi ni, kakšno presenečenje in divja vožnja naslednjih 14 let me čakata. Grom si ni zastonj prislužil vzdevka Črna pošast in postal prava legenda.

Foto: Andraž Cerar

Hrvaški ovčar je stara pasma. O samem nastanku pasme obstaja nekaj teorij in po najbolj popularni teoriji so hrvaška plemena pripeljala pse takega tipa s seboj, ko so okoli 7. stoletja poselili teritorij današnje Hrvaške. Najstarejši najdeni zapisi o hrvaškem ovčarju so iz 14. stoletja in kažejo na to, da se pasma do danes ni veliko spremenila.

Če se odločimo deliti življenje s hrvaškim ovčarjem, je dobro vedeti, da je to vsestranski kmečki delovni pes. Stoletja se je od teh psov pričakovalo, da bodo v pomoč pri vseh vrstah dela z živino, da bodo čuvali dvorišče in z laježem opozarjali na prihod tujca ter da bodo uravnavali populacijo glodavcev na kmetiji. To so temperamentni in glasni psi hitrih reakcij, ki od svojega človeka pričakujejo zaposlitev. In če človek ni dorasel tej nalogi? Potem si bodo zaposlitev našli sami in prepričani ste lahko, da ta ne bo nikomur všeč.

Več o hrvaškem ovčarju: http://www.fci.be/en/nomenclature/CROATIAN-SHEPHERD-DOG-277.html

Baza rodovnikov hrvaških ovčarjev: http://hrvatskiovcar.pedigre.net/

Metuljček (kontinentalni pritlikavi španjel) po drugi strani je gosposki pes. Sam izvor ni povsem pojasnjen, kužki tega tipa pa se pojavijo že na oljnih slikah iz 16. stoletja. Že takrat so bili to družni psi, pogosto v družbi plemkinj in plemičev.

Metuljček je majhen pes z velikim karakterjem. Inteligenten, samozavesten, učljiv, živahen, čuječ in družaben. Enako zadovoljno bo šel s svojim človekom na daljši sprehod in se zvečer zvil ob njemu na kavču. Če pa kdo pričakuje, da bo z metuljčkom dobil mirnega naročnega psa, zna doživeti precejšnje presenečenje. Ti aktivni majhni psi zelo radi sodelujejo s človekom in ker so zelo učljivi, poleg tega pa živahni in agilni, so zelo primerni za razne pasje športe. Noben pes ni rad sam, metuljčki pa so bili stoletja vzrejani za družbo človeku in so izredno družabni psi, ki težko prenašajo samoto.

Več o metuljčki: http://www.fci.be/en/nomenclature/CONTINENTAL-TOY-SPANIEL-77.html