(junij 2002 – 8. 6. 2013)

Ko sva se s partnerjem preselila na svoje, sva se, kot toliko modernih mladih parov, odločila, da je čas, da si omisliva psa… No, ni bilo čisto tako :). Jaz sem se odločila (in moj partner se je s tem strinjal in me podpiral), da nujno rabim čisto svojega psa, ki ga bom lahko šolala, predvsem pa bom šla z njim na agility. In ker nisem imela nekega zelo natančnega kriterija, kakšnega psa hočem, samo da bo mlad in fizično sposoben preskakovati ovire, sva se jeseni leta 2002 odpravila v lokalno zavetišče. Živa je bila takrat edini mladič v zavetišču, vendar je bila natančno to, kar sem si želela, sicer si je pa ona izbrala naju, preden sva sploh povedala, kakšnega psa iščeva.

Kljub temu, da je Živa prišla k nam kot mladič (stara 3-4 mesece) in je bila pri nas deležna dobre mere socializacije, se ni nikoli otresla strahu pred neznanimi ljudmi ter novimi stvarmi in zvoki. Hitro me je tudi naučila, da je teorija v knjigah eno, praktično delo z mladim zavetiščarjem neznanega porekla pa nekaj povsem drugega. Tako je na začetku na sprehodih večinoma sledila svojemu nosu, jaz pa njenemu repu. Kmalu sem se tudi naučila, da je pes tisti, ki odloča, kaj je zanj nagrada, ko se je na sprehodu obrnila stran od ponujene slanine in se raje posvetila vonjavam v okolici. K sreči je sčasoma prerasla to neješčnost in je hrana postala prava nagrada (da se je to zgodilo, je ni bilo potrebno stradati).

Z Živo sem končno tudi v praksi začela odkrivati svet kinologije in pasjih športov, ko sva se vpisali v pravi tečaj na pravem društvu in sem se jaz navdušila nad agilityjem. Živa sicer ni bila posebno navdušena nad formalnimi oblikami šolanja in pasjimi športi, je pa bila pripravljena sodelovati in početi stvari meni na ljubo. Ko sem se kasneje podala še v inštruktorske vode, je postala moj najboljši asistent in bila pripravljena za primerno plačilo ponavljati prikaz ene in iste vaje in to tako, da je vsakič zgledalo, kot da to dela prvič. Z Živo se je moja sestra učila agilityja medtem, ko sem se jaz ukvarjal z drugimi stvarmi in veliko kasneje se je z njo učila agilityja tudi moja hčerka. Bila je moja prijateljica, pes mojega srca in najboljša sopotnica.

Živa je imela vse življenje težave s prebavo. Na začetku smo medna stestirali skoraj vse nam dostopne znamke suhe hrane v višjem cenovnem razredu brez pravega uspeha. Verjetno se je tudi kasneje, ko ni imela več očitnih težav, večkrat slabo počutila in pogosto je kazala, da jo boli, če si jo pri dvigovanju malo bolj »trdo« prijel okoli pasu. Na koncu jo je veliko prehitro pobrala kronična odpoved jeter.