Toplotni udar

Do pregrevanja pride, ko se telo hitreje segreva, kot ohlaja in termoregulacijski mehanizem ne zmore več vzdrževati ravnovesja. Posledica je lahko toplotni udar, ki je definiran kot stanje s povišano telesno temperaturo (nad 41°C) s spektrom kliničnih znakov.

Znaki toplotnega udara:

  • pospešeno dihanje, sopenje, prekomerno slinjenje
  • lepljive, živo rdeče dlesni, temno rdeč (lahko tudi modrikast) jezik
  • utrujenost, neprisebnost, mlahavost
  • šibek, nepravilen srčni utrip
  • bruhanje, driska (lahko krvava)
  • nekoordinirano gibanje
  • mišični krči, izguba zavesti, koma, smrt

Do toplotnega udara lahko pride zaradi naporne aktivnosti ali zaradi izpostavljenost visoki temperaturi okolja (klasični toplotni udar) brez zadostne možnosti za ohladitev.

S klasičnim toplotnim udarom se na primer srečamo pri psih, ki so predolgo izpostavljeni soncu ali pri psih zaprtih v pregretem avtomobilu. Verjetno nihče namerno ne izpostavi psa možnosti toplotnega udara, vendar se temperatura v zaprtem vozilu, ki stoji na soncu, zelo hitro nevarno dvigne.

Pri zunanji temperaturi 20°C se temperatura v vozilu v pol ure dvigne na 40°C, pri zunanji temperaturi 30°C se temperatura v vozilu dvigne na 40°C že v 10 minutah, po pol ure pa je v vozilu že več kot 50°C. Za nekaj prstov odprta okna ne zmanjšajo bistveno dvig temperature v vozilu.

Toplotni udar zaradi napora je bolj pogost pri psih, ki niso bili aklimatizirani na okolje. Zato je lahko za nevarnost toplotnega udara problematičen spomladanski nenaden in visok dvig temperature. Za dobro aklimatizacijo je potrebno do 60 dni, za delno aklimatizacijo pa je dovolj že 10 do 20 dni. Tako so lahko primerno aklimatizirani zdravi psi v dobri kondiciji zelo aktivni tudi v precej ekstremnih temperaturnih razmerah. Po drugi strani so lahko kljub možnosti aklimatizacije visoke poletne temperature problematične za nekatere rizične skupine psov.

Rizični dejavniki za toplotni udar:

  • debelost (telesna maščoba je dober izolator, ki ovira tok toplote proti površini kože in ohlajanje s sevanjem)
  • brahicefalični sindrom pri kratkogobčnih pasmah
  • okoljski dejavniki (npr. nenadne visoke temperature spomladi, visoka zračna vlaga ob visokih temperaturah, vroča podlaga)
  • utrujenost (utrujene živali se gibljejo manj učinkovito in porabljajo več energije, pri čemer nastaja več toplote)
  • dehidracija (zmanjša možnost evaporacijskega hlajenja)
  • starostni ekstremi (zelo mlade in zelo stare živali imajo manj učinkovit termoregulacijski mehanizem)
  • nekatera bolezenska stanja (srčne bolezni, paraliza grla, kolaps sapnika)
  • nekatera zdravila (nekateri diuretiki, beta-blokatorji, fenotiazini)
  • razmerje med telesno težo in površino telesa (pri psih lažjih od 10 kg je tveganje za toplotni udar majhno, tveganje se bistveno poveča pri psih težjih od 30 kg)
  • zelo gosta (in dolga) dlaka (je dober izolator, ki ovira hlajenje s konvekcijo, kondukcijo in sevanjem)
  • nagobčnik (lahko zmanjša zmožnost ohlajanja z evaporacijo preko sopenja)

Foto: Vitor Fontes na Unsplash

Prva pomoč: umakniti iz vročine – ohladiti – prepeljati do veterinarja

Psu se ponudi vodo, če je priseben in sposoben piti.

Možnost preživetja in tudi kasnejšega normalnega življenje prizadetega psa se bistveno poveča, če se ga čim prej začne aktivno ohlajati do normalne telesne temperature.

Za lastnike in skrbnike psov se kot najbolj učinkovit pristop svetuje, da se psa zmoči s hladno ali mlačno vodo in ob intenzivnem prezračevanju (odprta okna avtomobila ali v psa usmerjen ventilator – pomembno je gibanje zraka) takoj prepelje do veterinarja, kjer bodo po potrebi nadaljevali s hlajenjem in drugo terapijo.

Če ni mogoče takoj priti do veterinarske pomoči, je potrebno psa kontrolirano ohladiti na normalno telesno temperaturo. Pri tem je treba spremljati telesno temperaturo vsakih 5 minut (temperaturo merimo rektalno, uporabi se lahko običajen termometer) in prenehati z aktivnim hlajenjem, ko telesna temperatura doseže 39,4°C – 40°C, da ne pride do podhladitve. Telesna temperatura bo namreč še nekaj časa padala, tudi ko se preneha z aktivnim hlajenjem. Tudi če uspemo normalizirati telesno temperaturo, je nujno, da psa čim prej pregleda veterinar, saj je ob toplotnem udaru verjeten nastanek poškodbo tkiv in organov, ki se ne pokažejo takoj, lahko pa so za psa usodne. Psi, ki so deležni strokovne veterinarske pomoči prej kot v 90 minutah po toplotnem udaru, imajo večjo možnost preživetja.

Metode hlajenja:

  • Zmočiti celo telo psa (hladna ali mlačna voda) in vanj usmeriti ventilator – ta kombinacija evaporacijskega in konvekcijskega hlajenja je zelo učinkovita in najbolj priporočana metoda hlajenja. Še posebej pri psih z dolgo in/ali gosto dlako je pomembno prisiljeno gibanje zraka (ventilator), da ne ostane toplota ujeta v dlaki. Poleg učinkovitosti je prednost te metode, da se lahko uporabi sočasno s prevozom do veterinarja.
  • Kopel v hladni ali mlačni vodi je zelo učinkovita metoda hlajenja. Potrebna je previdnost, še posebej, če pes ni povsem priseben, da ostane glava vedno nad vodno gladino.
  • Uporaba mokrih brisač je manj učinkovita – brisače se lahko hitro segrejejo in preprečijo nadaljnje ohlajanje, zato jih je potrebno kontrolirati in pogosto menjati. Boljši učinek je v kombinaciji z ventilatorjem.
  • Mrzla/ledena kopel ali ledeni obkladki (vrat, pazduhe, dimlje) se priporočajo za hlajenje človeka ob toplotnem udaru ob sočasni močni masaži kože, ki omeji zoženje krvnih žil in prepreči tresenje; veterinarji večinoma odsvetujejo te metode pri psih.
  • Uporaba alkohola je vprašljiva in se načeloma odsvetuje. Če ni nič drugega pri roki, se lahko uporabi zelo majhne količine alkohola na manj odlakanih predelih (pazduhe, notranja stran uhljev, trebuh, dimlje).

Preventiva:

  • Zagotavljanje zadostne sence in vode za pitje.
  • Aktivnosti s psom le v hladnejšem delu dneva.
  • Primerna aklimatizacija na visoke temperature.
  • Kadar se aktivnosti v vročini ne da izogniti (delovni psi):
    • kratek čas aktivnosti (največ 15 minut, raje manj), daljši čas za počitek med aktivnostjo (vsaj 40 minut). Nevarnost za toplotni udar ne preneha s prenehanjem aktivnosti.
    • zagotoviti zadostno hidracijo, spodbujati pitje, po potrebi uporabiti vodo z okusom
    • zmočiti dlako pred, med in po delu
    • uporaba oblačil za hlajenje (uporabnost le teh sicer ni znanstveno potrjena, vendar pričevanja in testi uporabnikov kažejo, da so nekateri tipi teh oblačil v pomoč pri preprečevanju pregrevanja)
    • uporaba vodne kopeli za ohladitev po aktivnosti
  • Nikoli ne puščamo psa samega v zaprtem vozilu!
  • V primeru, da mora pes določen čas ostati v parkiranem vozilu (potovanja, prireditve):
  • Operativno zdravljenje ovir na dihalnih poteh, kjer je to mogoče.

 

Viri:

Baker J, DeChant M, Jenkins E, Moore G, Kelsey K, Perry E. Body temperature responses during phases of work in human remains detection dogs undergoing a simulated deployment. Animals. 2020, 10(4): 673.

Bruchim, Y., Horowitz, M. and Aroch, I. Pathophysiology of heatstroke in dogs–revisited. Temperature. 2017, 4(4): 356-370.

Bruchim Y, Klement E, Saragusty J, Finkeilstein E, Kass P. in Aroch I. Heat stroke in dogs: A retrospective study of 54 cases (1999-2004) and analysis of risk factors for death. J. Vet. Int. Med. 2006, 20: 38-46

Davis MS, Marcellin-Little DJ in O’Connor E. Comparison of Postexercise Cooling Methods in Working Dogs. Journal of special operations medicine: a peer reviewed journal for SOF medical professionals. 2019, 19(1): 56-60.

Dog gear review. Do Dog Cooling Vests Actually Work? 2021. Dostopno na spletu: https://doggearreview.com/article/coolingvest/

Flournoy SW, Wohl JS in Macintire DK. Heatstroke in dogs: pathophysiology and predisposing factors. Comp. Cont. Educ. Pract. Vet. 2003, 25: 410-418.

Flournoy SW, Wohl JS in Macintire DK. Heatstroke in dogs: clinical signs, treatment, prognosis, and prevention. Comp. Cont. Educ. Pract. Vet. 2003, 25: 422-431.

Gordon LE. Hyperthermia and Heatstroke in the Canine. USAR Veterinary Group. 2017. Dostopno na spletu: http://usarveterinarygroup.org/usarvet/hyperthermia-heatstroke-k9/

Hall, E.J. and Carter, A. Heatstroke–providing evidence-based advice to dog owners. Veterinary Nursing Journal. 2016, 31(12): 359-363.

Hall EJ, Carter AJ in O’Neill DG. Incidence and risk factors for heat-related illness (heatstroke) in UK dogs under primary veterinary care in 2016. Scientific reports. 2020, 10(1): 1-2.

Heatstroke Deaths of Children in Vehicles. Vehicle Heating Dynamics. 2018. Dostopno na spletu: https://www.noheatstroke.org/vehicle_heating.htm

Hot Dogs – heatstroke education for dog owners. Dostopno na spletu: https://heatstroke.dog/

Hemmelgarn, C. and Gannon, K. Heatstroke: thermoregulation, pathophysiology, and predisposing factors. Compend Contin Educ Vet. 2013, 35(7): p.E4.

Hemmelgarn, C. and Gannon, K. Heatstroke: clinical signs, diagnosis, treatment, and prognosis. Compend Contin Educ Vet. 2013, 35(7): p.E3.

Klinika za Male živali, Veterinarska Fakulteta, Univerza v Ljubljani. Brahicefalične pasme – zakaj je vroče vreme zelo nevarno? 2016. Dostopno na spletu: https://www.kmz.si/clanki/brahicefalicne-pasme-zakaj-je-vroce-vreme-zanje-se-posebej-nevarno/

Merrill J. Heatstroke in dogs. USAR Veterinary Group, 2009. Dostopno na spletu: http://usarveterinarygroup.org/usarvet/heatstroke-in-dogs/

Newfield, A. Providing care for dogs with heatstroke. Today’s Vet. nurse. 2019, 51-57.

NIJZ. Toplotni udar. 2014. Dostopno na spletu: https://www.nijz.si/sl/2233-toplotni-udar

Tabor B. Heatstroke in dogs. Today`s veterinary practice. 2014, 50-56.

Zezula, J. A. Short Technical Report on Thermoregulation in Dogs and the Pathophysiology of Hyperthermia. 2011.

Termoregulacija pri psih

Telesna temperatura živali je odvisna od ravnovesja med segrevanjem in ohlajanjem. Ker je delovanje organizma odvisno od toplotno občutljivih kemijskih in fizikalnih procesov v celicah, je pomembno, da je temperatura telesa bolj ali manj konstantna okoli 38°C. Za vzdrževanje telesne temperature v optimalnem območju skrbi zelo kompleksen termoregulacijski mehanizem, ki vključuje več telesnih sistemov: dihala, srčno-žilni sistem, endokrini sistem (žleze z notranjim izločanjem), živčevje, izločala, pokrovni sistem (koža in vse kar je v in na koži, npr. žleze, dlaka…).

Termoregulacijski mehanizem je najbolj učinkovit pri odraslih živalih in manj učinkovit pri zelo mladih in starih živalih. Ta mehanizem tudi dovoljuje prilagoditev – aklimatizacijo na ekstremne temperature v okolju, če je sprememba postopna (za aklimatizacijo je potrebno od 10 do 60 dni).

Poenostavljena shema termoregulacijskega mehanizma

Segrevanje

Do segrevanja telesa pride, ker je toplota stranski produkt vseh presnovnih procesov v telesu. Osnovni presnovni procesi potekajo tudi, kadar telo miruje. Če je zaradi nizkih temperatur okolja večja potreba po segrevanju, lahko toplota nastaja tudi z drgetanjem mišic. Med aktivnostjo se lahko nastajanje toplote zaradi presnovnih procesov in mišičnega dela poveča več kot desetkrat in ostane po končani aktivnosti še nekaj časa povečano. Če pri tem ni zagotovljeno zadostno ohlajanje, lahko pride do nevarnega dviga telesne temperature. Zanimivo pri psih je, da velik dvig telesne temperature med aktivnostjo nima nujno hujših negativnih posledic. Pri zdravih, primerno aklimatiziranih psih v dobri fizični kondiciji se lahko med aktivnostjo telesna temperatura dvigne na 42°C ali celo več brez negativnih posledic.

Večina mest v telesu, kjer zaradi presnove nastaja veliko toplote (jetra, srce, skeletne mišice) ni v neposrednem stiku z mesti, kjer se telesna toplota izgublja v okolico (koža). Ker so tkiva slab prevodnik toplote, poteka prenos toplote po telesu predvsem s krvjo.

Poleg notranjega segrevanja zaradi presnovnih procesov se lahko telo segreva tudi zaradi vpliva okolja – ko temperatura okolja preseže telesno temperaturo živali ali če je žival izpostavljena viru infrardečega sevanja (sonce, bližina segretega telesa) ali če je v neposrednem stiku s segretim telesom (segreta tla).

Toplotni tokovi v okolju kjer je temperatura zraka in temperatura podlage manjša od telesne temperature živali

Ohlajanje telesa poteka na več načinov:

Konvekcija – odvajanje toplote s površine telesa živali zaradi gibanja okoliškega zraka ali vode.

Kondukcija – prenos toplote med dvema telesoma. Telo živali se ohlaja, ko je v stiku s hladnejšo podlago.

Sevanje – segreta telesa, tudi telo živali, sevajo infrardečo svetlobo in na ta način izgubljajo toploto.

Evaporacija – toplota se porablja pri izhlapevanju vode v znoju ali slini.

Pri nižjih temperaturah sevanje in konvekcija prispevata več kot 70% k skupni izgubi telesne toplote. Ko se temperatura okolja dviga in približuje telesni temperaturi psa, je evaporacija vedno bolj pomembna za vzdrževanje normalne telesne temperature. Ko se temperatura okolja dvigne nad 32°C, postane evaporacija najpomembnejši mehanizem ohlajanja. Pri visoki zračni vlagi se učinkovitost evaporacije zmanjša, kar poveča nevarnost toplotnega udara. Primarno poteka evaporacija preko sopenja. Čeprav imajo psi žleze znojnice po celem telesu, kaže da te ne sodelujejo aktivno v osrednjem termoregulacijskem mehanizmu.

Pomemben dejavnik za izgubo toplote je razmerje med telesno težo in površino telesa. To razmerje je višje pri manjših psih, zato ti hitreje izgubljajo toploto. Izgubo toplote iz telesa ovirata telesna maščoba in dlaka. Maščoba je slab prevodnik toplote, tako se bo pri psih z debelejšo plastjo maščobe manj toplote izgubilo v okolico s sevanjem. Glavna funkcija dlake, poleg zaščite kože pred vplivi okolja, je preprečevanje izgube toplote. Gostejša in daljša kot je dlaka, več zraka je ujetega v njej, zato ima boljše izolacijske lastnosti.

Termografska kamera tvori sliko s pomočjo infrardečega sevanja. IR sevanje in s tem izguba toplote je večje na manj odlakanih in neodlakanih mestih. Dlaka, ki je odličen izolator, preprečuje izgubo toplote z IR sevanjem, zato termografska kamera na površinah, kjer je dlaka daljša, beleži nižjo temperaturo, kot na površinah s krajšo (postriženo) dlako.

Viri:

Aoki, T. Stimulation of the sweat glands in the hairy skin of the dog by adrenaline, noradrenaline, acetylcholine, mecholyl and pilocarpine. J. invest. Derm. 1955, 24, pp.545-556.

Bruchim Y, Klement E, Saragusty J, Finkeilstein E, Kass P. in Aroch I. Heat stroke in dogs: A retrospective study of 54 cases (1999-2004) and analysis of risk factors for death. J. Vet. Int. Med. 2006, 20: 38-46

Gordon LE. Hyperthermia and Heatstroke in the Canine. USAR Veterinary Group. 2017. Dostopno na spletu: http://usarveterinarygroup.org/usarvet/hyperthermia-heatstroke-k9/

Merrill J. Heatstroke in dogs. USAR Veterinary Group. 2009. Dostopno na spletu: http://usarveterinarygroup.org/usarvet/heatstroke-in-dogs/

Tabor B. Heatstroke in dogs. Today`s veterinary practice, 2014, 50-56.

My hairy universe. A deeper look into the coats role in the dog’s thermal regulation. 2019. Dostopno na spletu: https://theeducatedgroomer.com/2019/06/30/a-deeper-look-into-the-coats-role-in-the-dogs-thermal-regulation/

My hairy universe. To shave or not to shave – a look into the literature about dogs thermal regulation, coat growth and more… 2018. Dostopno na spletu: https://theeducatedgroomer.com/2018/06/25/shaving-double-coated-breeds/

Science questions with surprising answers. Why don’t dogs sweat? 2013. Dostopno na spletu: https://www.wtamu.edu/~cbaird/sq/2013/10/09/why-dont-dogs-sweat/

Veterian Key. Thermoregulation. 2016. Dostopno na spletu: https://veteriankey.com/thermoregulation-2/

Wikipedia. Termografska kamera. Dostopno na spletu: https://sl.wikipedia.org/wiki/Termografska_kamera

Zezula, J. A. Short Technical Report on Thermoregulation in Dogs and the Pathophysiology of Hyperthermia. 2011.

Kostna juha – superživilo (tudi) za pse

Nekateri priporočajo kuhanje kostne juhe pozimi, pri nas pa je to poletni opravek, ko lahko huhamo zunaj, ker imajo nekateri družinski člani zelo občutljivo čutilo za voh in niso navdušeni nad aromo kostne juhe 🙂

Kostna juha je zelo hranljivo živilo. S pomočjo kostne juhe boste okrepili imunski sistem vašega psa, zmanjšali bolečine v sklepih, izboljšali zdravje jeter in podprli zdravo prebavo.

Naredimo jo tako, da zelo (zelo) dolgo kuhamo kosti in vezivna tkiva. Vzamemo lahko kosti katere koli živali, dodamo lahko tudi kostni mozeg, za vezivna tkiva lahko uporabimo npr. noge, repe, parklje, kljune, mlinčke ali plavuti.

Recept:

1 – 2 kg kosti in tkiv

cca 4 l vode (voda mora pokriti kosti)

2 – 3 jušne žlice jabolčnega kisa

Dodatek jabolčnega kisa je pomemben, ker pomaga potegniti iz kosti v vodo dragocena hranila.

Sestavine damo v mrzlo vodo, segrejemo do vretja, potem pa počasi v pokriti posodi kuhamo tako, da juha rahlo brbota vsaj 12 ur, lahko tudi 24 ur ali celo več.

Ko zaključimo s kuhanjem, iz kosti oberemo meso in jih zavržemo (nikoli ne hranimo psa s kuhanimi kostmi). Ko se juha ohladi, se lahko odstrani odvečna maščoba, ki se nabere na površini.

Juho lahko nekaj dni hranimo v hladilniku, ker pa je količina običajno precej večja, kot jo lahko porabimo v nekaj dnevih, lahko preostanek razdelimo v porcije in hranimo v zmrzovalniku.

Po želji lahko pred koncem kuhanja dodamo zelenjavo in zelišča. Za optimalno prebavljivost zelenjave je pomemben način priprave. Zelenjava z nizkim glikemičnim indeksom, na primer zelena listnata zelenjava (špinača, ohrovt, brstični ohrovt), bučke, cvetača, brokoli, ne potrebuje kuhanja, dovolj je, da jo zmeljemo v kašo. To kašo lahko dodamo v ohlajeno juho. Zelenjavo, ki vsebuje več škroba, je za optimalno prebavljivost potrebno dobro skuhati. Sem spadajo gomolji (tudi korenje), buče, stročnice. Škrobnato zelenjavo lahko dodamo približno pol ure pred koncem kuhanja. Koristna zelišča, ki jih lahko dodamo v juho: bazilika, kamilica, regrat, koper, njivska preslica, meta, origano, peteršilj, žajbelj, timijan, rožmarin. Zelišča dodamo na koncu kuhanja – suha zelišča dodamo 10 minut pred koncem, sveža zelišča pa lahko dodamo v vročo juho, ko zaključimo s kuhanjem.

Koristi kostne juhe:

Vsebuje pomembne vitamine in minerale

Vsebnost hranil v gotovi kostni juhi je odvisna od sestavin, ki jih uporabimo. Kosti so bogate s kalcijem, magnezijem, kalijem, fosforjem in drugimi minerali v sledovih, ki so pomembni gradniki močnih kosti. Kosti morskih rib vsebujejo jod, ki je pomemben za presnovo in zdravo delovanje ščitnice. Vezivna tkiva prispevajo glukozamin in hondroitin, naravni sestavini hrustanca, za kateri je znano, da pomembno prispevat k zdravju sklepov. Kostni mozeg vsebuje vitamin A, vitamin K2, minerale: cink, železo, mangan in selen, poleg tega pa tudi omega 3 in omega 6 maščobne kisline. Vsi ti živalski deli vsebujejo tudi beljakovino kolagen, ki se kuhan spremeni v želatino in ki je vir več pomembnih aminokislin.

Vsebuje hranila, za katera je znano, da izboljšajo zdravje sklepov

Pri kuhanju se kolagen iz vezivnih razgradi in zato je kostna juha bogata s pomembno aminokislino glicinom, ki ga telo lahko porabi za izgradnjo lastnih vezivnih tkiv, kot so tetive in kite.

Kostna juha je bogata tudi z glikozaminoglikani (GAG), kot so glukozamin, hondroitin in hialuronska kislina – pomembni naravni gradniki hrustanca. Številne študije so pokazale, da lahko dodajanje GAG v prehrano pomaga zmanjšati bolečine v sklepih in simptome artritisa.

Lahko pomaga pri zdravljenju vnetij

Nekatere aminokisline, ki jih najdemo v kostni juhi imajo močen protivnetni učinek. Še posebej arginin bi naj bil zelo koristen v boju proti kroničnemu vnetju.

Kostna juha je lahko dobra za prebavo

Ne samo, da je lahko prebavljiva, lahko tudi pomaga pri lažji prebavi druge hrane. Pravilno pripravljena kostna juha se bo na hladnem strdila v želatino. Želatina pomaga, da se hrana lažje premika skozi prebavila. Želatina bi naj tudi ščitila in celila črevesno sluznico in celo pomagala pri lajšanju težav in zdravljenju sindroma puščajočega črevesja.

Viri:

https://www.healthline.com/nutrition/bone-broth

https://www.dogsnaturallymagazine.com/how-to-make-bone-broth-for-your-dog/

https://www.dogsnaturallymagazine.com/reasons-your-dog-love-bone-broth/

https://perfectlyrawsome.com/raw-feeding-knowledgebase/prepare-vegetables-for-optimal-digestion/

https://animalwellnessmagazine.com/herbs-good-dogs/