Včasih ne gre vse po načrtu…

… in nič zato 🙂

Imela sem napisan cel sestavek o tem, kako težko je mojega mladiča karkoli naučiti, kako nama ne gre in ne gre, kako zelo drugačen je od Groma, kako oddaljena in vprašljiva je najina športna pot…

Potem pa ga gledam, ko takole lenari na kavču in začnem razmišljati o tem, kako zelo imam rada tega presnetega psa. Kako zelo pravi je zame, čeprav je čisto “napačen”.

Čeprav je zelo nezaupljiv do vseh, ki ne spadajo v njegovo ožjo družino in je pripravljen tudi gristi, če nekdo “tuji” vdre v njegov osebni prostor. Čeprav sem treninge večinoma začasno dala na pavzo, ker bo mogoče boljše, kot da zgubljam živce v mrazu in temi, da to počnem, ko bo vsaj vreme spet malo bolj prijazno. Čeprav lahko gremo na sprehod v naravo le primerno opremljeni in fotoaparata sploh ne jemljem več s seboj, ker enostavno nimam dovolj psihičnih in fizičnih kapacitet, da bi na sprehodih še fotografirala (razen tu in tam mimogrede s telefonom).

In kljub vsemu je ravno pravi zame. Ker se ob njegovih neumnostih uspem umiriti in najti v njih humor (čeprav ga moram včasih malo iskati). Ker se je pripravljen stiskati zvečer na kavču. Ker mi skoči v naročje brez povabila. Ker ja tak prijazen klovn, ko ne igra hudega čuvaja. Ker je tako zelo moj.

1. Delovno prvenstvo hrvaških ovčarjev

… je bilo pred desetimi leti (20. – 22. 11. 2009). Bili smo zraven in nastal je tale zapis:

Pa je za nami naše težko pričakovano prvenstvo. Siva je bila prijavljena na agility, Grom pa na agility, poslušnost in razstavo. Za poslušnost sem se odločila tik pred zaključkom prijav in ker pred tem skoraj ni bilo časa za trening, mi je ostal slab mesec, da z Gromom osvojiva vaji “prinašanje predmeta” in “naprej”. Trudila sva se po najboljših močeh in celo meni je uspelo natrenirati metanje prinosila, čeprav sem med treningi s tem zabavala sebe in vse prisotne.

V Zagreb smo se odpravili v petek, ko se je za nekatere že začelo zares, mi pa smo imeli le vlogo gledalcev in navijačev.

Pri paši nas je najbolj navdušila finska tekmovalka, ki je bila prva na vrsti in je z ovcami opravila, preden smo se dobro zavedali, da se je tekmovanje začelo. Med tem pa, ko so eni delali, so drugi pozirali za televizijo…

Že v petek se je za več kot odlično izkazala odločitev o prenočevanje v Zagrebu, saj smo si lahko privoščili prijeten sprehod po obrežju Save, zvečer pa pivo in večerjo v prijetni družbi.

V soboto pa se je začelo zares tudi za nas. Zjutraj trening poslušnosti, potem pa najprej agility in nato jumping. Zjutraj Grom očitno še ni bil v pravi formi, saj sva agility zvozila brez večjih težav, a z dvema podrtima hopoma vseeno pristala proti koncu seznama uvrščenih. Alenka in Siva pa sta v sicer dobrem teku imeli žal težave s slalomom. No do jumpinga se je Črna pošast ravno prav razživel, posledica pa je bil precej kaotičen tek, ki se je seveda končal z diskvalifikacijo. Siva je imela ponovno težave s slalomom, tokrat zaradi gledalcev in fotografa, ki so se za njen okus nahajali čisto preblizu slaloma. Kljub temu, da za nas ni bil ravno uspešen, je bil drugi dan prvenstva prijeten in se je prav tako prijetno končal z odlično večerjo v odlični družbi.

Zadnji dan prvenstva sva imela z Gromom kar natrpan urnik. Najprej poslušnost, ki je bila precej nervozna. Ni šlo brez veliko lajanja, uspelo pa nama je izvesti vse vaje, večino dovolj korektno, da sem lahko zadovoljna. Cela predstava je bila seveda odraz najinega dela v zadnjih mesecih. Ker je bila večina treninga usmerjena v dve novi vaji, je bila osnovna hoja ob nogi slabša, kot smo to nekoč že znali. Imamo celo dokaze, da znamo vajo poleg izvesti brez lajanja in skakanja v klin :-), ampak v trenutnih okoliščinah in formi pač ni šlo brez tega. Prinašanje je bilo solidno. Pri prostem prinašanju je moral Grom sicer malo razmisliti, kaj povelje “prinesi” sploh pomeni, potem je bil malo v dvomih, ali naj prinosilo pobere in prinese, ampak pri prinašanju preko skakalnice in palisade nama je že šlo bolje. Sploh ker je meni, kljub majhni možnosti za tak podvig, uspelo vreči prinosilo preko palisade tako, da ni pristalo v ograji, ki je omejevala ring. Tudi vaja “naprej” ni bila čisto zanič, je pa Groma precej zaneslo proti kotu ringa, kjer je bilo najmanj občinstva in kjer je stala palisada.

No sodnik je imel o najinem delu še precej boljše mnenje, kot sem ga imela sama in nanju s 96 točkami postavil na 3. mesto 🙂

Sledil je finalni agility tek. Ker sem namesto štartne liste imela v glavi le skupne rezultate prejšnjih dveh tekov, sem presenečeno ugotovila, da sva z Gromom prva na vrsti šele, ko so naju klicali na start. Takšna presenečenja so se še vedno do sedaj izkazala kot uvod v katastrofo in seveda ni bilo tokrat nič drugače. K vsem neumnostim, ki jih je Črna pošast sposoben izvesti na agility parkurju, pa je nekje na sredi proge dodal še izlet po igračko…

Alenki in Sivi je tokrat šlo zares super in tek brez kazenskih točk ju je postavil na 1. mesto nedeljskega agilityja. S tem rezultatom sta se tudi precej (pa žal ne dovolj) približali stopničkam v skupnem seštevku za agility.

V vseh treh krasnih dnevih je bila zame le razstava manjše razočaranje. V konkurenci je imel Grom le enega nasprotnika, ki je bil na koncu “boljši”, jaz pa sem izvedela, da ima moj sicer skladen pes nekoliko krajši vrat… in da ni šampijon (to zadnje sicer ne piše v opisu, je pa bilo rečeno)… Hmm, tudi prav.

In za konec… Bilo je nepozabno. Organizacija, darila ob prijavi, tekmovanja, nagrade, predvsem pa psi in njihovi ljudje – zaradi vsega tega se je splačalo priti v Zagreb in bomo prišli spet, če bo le mogoče. Najlepša hvala Organizatorjem!

Še malo statistike: na 1. Delovnem prvenstvu hrvaških ovčarjev se je v 6 disciplinah pomerilo skupno 20 psov s 17 vodniki iz 6 držav.

Med tem je Delovno prvenstvo preraslo v Svetovno prvenstvo in vesela in ponosna sem, da sem s svojimi psi del te zgodbe. URADNA STRAN PRVENSTVA >>

Dan za pasji fitnes

To jutro sem se domislila, da bi se pasja banda lahko rekreirala na toplem in suhem, namesto da gremo ven v dež in mraz. In kaj je boljšega za tak podvig, kot pasji fitnes? Kontrolirane in sistematične vaje lahko koristijo tako pasjim športnikom, kot rekreativcem pa tudi pasjim upokojencem. Za ogrevanje smo sicer šli ven pretegniti noge, za same fitnes vaje pa ne potrebujemo veliko prostora (nam zadostujeta dve plošči tatami podloge, torej 1 m x 2 m površine).

Ker pa so psi trije in jaz sama, torej je vaje lahko delal le eden, dva pa sta morala počakati, da prideta na vrsto, smo priložnost izkoristili še za trening samokontrole in potrpežljivosti. Pri vajah so se psi izmenjevali, tako da čakanje ni bilo preveč naporno.

Začetni fitnes položaj 😀

Ker vsi trije raje nekaj počnejo in sodelujejo z mano, kot pa mirujejo in čakajo, da pridejo na vrsto, so dobili za potrpežljivo čakanje veliko bolj privlačno plačilo – koščke sira, kot za same fitnes vaje, kjer so bili nagrajeni z briketi, namenjenimi za jutranji obrok. In glede na to, da sem se takšnega sistema dela lotila prvič, sem bila zelo pozitivno presenečena, kako dobro se je obnesel. Še “mladič”, ki ni ravno znan po potrpežljivosti, je pridno čakal, da pride na vrsto in šele proti koncu enourne seanse začel kazati, da mu zmanjkuje potrpljenja.

Po zaključku vadbe so pozajtrkovali preostanek jutranjega obroka, si poiskali vsak svoj kotiček za počitek in ni bilo videti, da bi se kateri obremenjeval z mojim odhodom v službo. Kar se mene tiče, je bila torej vadba uspešna 🙂

Pasjega fitnesa smo se učili pri Jani Gams – dogs4motion. Na njihovi Facebook strani najdete tudi nekaj brezplačnih video-predstavitev vaj za pasji fitnes.

Moj hobi je (tudi) fotografija

Rada fotografiram in psi so zelo hvaležen objekt za moje fotografske podvige. Za ta namen mi že nekaj let zvesto služi Canon EOS 70D in nekaj spodobnih objektivov, slik pa se je nabralo za skoraj poln 1 TB velik disk. Zato bo nekaj časa trajalo da pregledam in primerno uredim arhiv, za začetek pa je tukaj najmanjša galerija našega najmlajšega družinskega člana Rona 🙂

Obleči (dolgodlakega) psa?

Dandanes je to pri nas vprašanje dobrega počutja psa in/ali praktičnosti. Čeprav so vsi moji psi dobro odlakani, občasno in po potrebi uporabljam pasja oblačila (in obutev). Vedno pa ni bilo tako. Naših družinskih psov nismo nikoli oblačili. V tistih časih to nikomur ni prišlo na misel, tako da se mi niti ne sanja, kakšna je v prejšnjem stoletju sploh bila ponudba oblačil za pse. Grini in Ajdi zaradi pomankanja oblačil seveda ni bilo hudega, Dina pa je bila s svojo fino dolgo mehko dlako prikrajšana za marsikateri zimski sprehod, čeprav je imela zelo rada sneg.

Prvič sem pomislila na to, da bi bilo mogoče dobro psa obleči, ko je na treningih agilityja med čakanjem, da prideva na vrsto, Živo očitno zeblo. Živa je bila sploh bolj mačje sorte – poleti je v največji vročini ležala na soncu, čim pa je temperatura padla pod 10°C, jo je zeblo, ko je morala biti pri miru. Tako je najprej dobila plašček iz flisa domače izdelave, kasneje pa je postala zadovoljna uporabnica našega prvega kupljenega pasjega plaščka – Hurttinega kombinezona iz flisa.

S tem, ko sem oblekla zmrzljivo Živo, se še nisem povsem otresla presodka proti pasjim oblačilom. Zato so tudi bila njena oblačila čim bolj neopazna – črna. S časoma sem ugotovila, da tudi pri dobro odlakanih psih, kot so hrvaški ovčarji, oblačila občasno pridejo prav.

Grom, star skoraj 14 let, plašč iz flisa Ruffwear Climate Changer

Staremu psu pride prav pomoč pri ohranjanju telesne toplote in artritičnim prstom dobro dene, če so pred snegom zaščiteni z obutvijo. Mokrega psa v hladnem vremenu zebe, če je prisiljen mirovati. Človeku pa pride prav manj dela z mokro (in umazano) pasjo dlako.

Rea, dežni plašč Ruffwear Sun Shower

Posebno poglavje so majhni dolgodlaki psi. Verdija je potrebno skopati po vsakem jutranjem sprehodu po rosni travi in poljskih cestah, če ni oblečen v kombinezon.

Verdi, kombinezon Hurtta Slush Combat Suit

Do sedaj sem se seveda že povsem otresla predsodov pred pasjimi oblačili, zato imajo vsi psi nekaj kosov oblačil, Verdi pa ima celo zbirko. Poleg Hurttinega kombinezona ima še Ruffwearov dežni plašč za hitro zaščito pred dežjem (kombinezon le terja nekaj dela z oblačenjem), Ruffwearov plašček iz flisa za suho hladno vreme in Hurttin zimski plašč za zelo mrzlo vreme.

Verdi, zimski plašč Hurtta Extreme Warmer

Vsi moji psi imajo tudi grelne plašče, ki se mi zdijo pomemben del opreme športnih psov. Grelni plašč pomaga pri ogrevanju psa pred vadbo, ohranja ogrete mišice in vezi med vadbo in podaljša čas ohlajanja po vadbi ter s tem pomaga preprečevati poškodbe in bolečine v mišicah in sklepih. Pri že prisotnih poškodbah pa pomaga pri lajšanju bolečin in okrevanju.

Ron, Verdi in Rea, grelni plašč Back on Track Dog Mesh Rug

Novejše modele omenjenih oblačil in še veliko drugih modelov za različne potrebe, velikosti in oblike psov lahko naročite v spletnih trgovinah Živa in Pasji.net ali pridete pomeriti v trgovini Pasji.net v Mariboru (Gorkega 35) in Ljubljani (Šmartinska 106).

Ron, dežni plašč Hurtta Monsoon Coat

Za to so bili ustvarjeni (o pasmah)

Trenutno so vsi moji pasji spremljevalci pasemski psi – dva hrvaška ovčarja, Rea in Ron, ter metuljček (papillon) Verdi.

Za obe pasmi sem se odločila na precej podoben način – všeč so mi bili psi, ki sem jih videvala na agility tekmovanjih. Pri izbiri hrvaškega ovčarja sem vedela še to, da ne želim border collie-ja. Ne ravno natančni kriteriji in na splošno odsvetujem izbiro psa na tak način, še posebej, če se človek ni pripravljen prilagoditi psu, ki ga je izbral.

Ko sem se odločala za hrvaškega ovčarja, sem se počutila precej samozavestno glede svojega kinološkega znanja in bila prepričana, da je čas, da v svoje življenje pripeljem delovnega psa. Saj na koncu koncev pes je pes in ta bo moj peti pes, bova že kako zvozila. Sanjalo se mi ni, kakšno presenečenje in divja vožnja naslednjih 14 let me čakata. Grom si ni zastonj prislužil vzdevka Črna pošast in postal prava legenda.

Foto: Andraž Cerar

Hrvaški ovčar je stara pasma. O samem nastanku pasme obstaja nekaj teorij in po najbolj popularni teoriji so hrvaška plemena pripeljala pse takega tipa s seboj, ko so okoli 7. stoletja poselili teritorij današnje Hrvaške. Najstarejši najdeni zapisi o hrvaškem ovčarju so iz 14. stoletja in kažejo na to, da se pasma do danes ni veliko spremenila.

Če se odločimo deliti življenje s hrvaškim ovčarjem, je dobro vedeti, da je to vsestranski kmečki delovni pes. Stoletja se je od teh psov pričakovalo, da bodo v pomoč pri vseh vrstah dela z živino, da bodo čuvali dvorišče in z laježem opozarjali na prihod tujca ter da bodo uravnavali populacijo glodavcev na kmetiji. To so temperamentni in glasni psi hitrih reakcij, ki od svojega človeka pričakujejo zaposlitev. In če človek ni dorasel tej nalogi? Potem si bodo zaposlitev našli sami in prepričani ste lahko, da ta ne bo nikomur všeč.

Več o hrvaškem ovčarju: http://www.fci.be/en/nomenclature/CROATIAN-SHEPHERD-DOG-277.html

Baza rodovnikov hrvaških ovčarjev: http://hrvatskiovcar.pedigre.net/

Metuljček (kontinentalni pritlikavi španjel) po drugi strani je gosposki pes. Sam izvor ni povsem pojasnjen, kužki tega tipa pa se pojavijo že na oljnih slikah iz 16. stoletja. Že takrat so bili to družni psi, pogosto v družbi plemkinj in plemičev.

Metuljček je majhen pes z velikim karakterjem. Inteligenten, samozavesten, učljiv, živahen, čuječ in družaben. Enako zadovoljno bo šel s svojim človekom na daljši sprehod in se zvečer zvil ob njemu na kavču. Če pa kdo pričakuje, da bo z metuljčkom dobil mirnega naročnega psa, zna doživeti precejšnje presenečenje. Ti aktivni majhni psi zelo radi sodelujejo s človekom in ker so zelo učljivi, poleg tega pa živahni in agilni, so zelo primerni za razne pasje športe. Noben pes ni rad sam, metuljčki pa so bili stoletja vzrejani za družbo človeku in so izredno družabni psi, ki težko prenašajo samoto.

Več o metuljčki: http://www.fci.be/en/nomenclature/CONTINENTAL-TOY-SPANIEL-77.html