Parkiramo pri Športnem društvu Hajdoše. Bolj pustolovskim pohodnikom priporočamo najprej raziskovanje poplavnega gozda ob Dravi po Naravoslovni učni poti Berl.
Dolžina krožne poti je cca 2,4 km, če se ne izgubiš v gozdu, ko je to uspelo nam. Pot ni primerna za zelo mlade pse in pse, ki imajo težave z gibanje, saj se je na določenih odsekih potrebno prebijati skozi gosto podrast. Tudi majhni psi lahko imajo težave pri gibanju skozi podrast in jih bo morda potrebno občasno nositi. Obisk ni priporočljiv v poletnih mesecih ali v zelo mokrem vremenu.
Za razliko od Naravoslovne učne poti Berl je pot od športnega centra do sotočja stare struge Drave in odvodnega kanala HE Zlatoličje dobro utrjena, prehodna v vsakem vremenu in primerna za vse pse.
Dolžina poti v eno smer je cca 2 km. Struga in kanal tečeta tukaj vzporedno in tvorita dolg, samo nekaj 10 m širok polotok. Po sredini polotoka teče nasip s katerega je razgled na kanal na eni strani in strugo Drave na drugi strani.
Na sotočju je lep razgled na Ptujski grad.
Arhivi Kategorije: Uncategorized
Krajinski park Drava 8. del: Slovenja vas – Hajdoše
Od izhodišča pri Karting centru v Slovenji vasi do Hajdoš in nazaj lahko med odvodnim kanalom HE Zlatoličje in staro strugo Drave prehodimo cca 6 km dolgo krožno pot. Za začetek lahko psi namočijo tačke v kanalu, nato pa krenemo proti Hajdošam po malo zaraščeni, pretežno senčni poti med lokalno cesto in kanalom.
Na meji med Slovenjo vasjo in Hajdošami pri laguni, ki jo ureja Ribiško društvo Obkanalski krivolovci, prečkamo asfaltirano cesto in se ob gozdu napotimo proti stari strugi Drave.
Pot teče nekaj časa blizu struge, na določenih mestih se da priti do vode.
Pot nas pripelje do Dravske kolesarske poti na mestu, kjer se le ta obrne od struge reke proti Slovenji vasi in našemu izhodišču. Pot med cesto in strugo Drave večinoma poteka po odprtem terenu brez sence, zato se je posebej pri višjih temperaturah in sončnem vremenu potrebno primerno opremiti.
Krajinski park Drava 7. del: Zlatoličje – Slovenja vas
Od izhodišča pri nogometnem igrišču v Zlatoličju do Karting centra v Slovenji vasi prehodimo cca 3,5 km po Dravski kolesarski poti. Celotna pot poteka po odprtem čez polja, zato se je posebej pri višjih temperaturah in sončnem vremenu potrebno primerno opremiti.
Del poti poteka neposredno ob stari strugi Drave z lepim razgledom na reko, ustavimo pa se lahko tudi na prodišču, kjer se psi lahko osvežijo v reki.
Na izhodišče se vrnemo po isti poti, če pa se počutimo pustolovsko, lahko uberemo bližnjico po kateri od poljskih poti, kar lahko sprehod precej podaljša.
Učinkovit izkoristek časa, novoletna zaobljuba in druga modrovanja
Zadnje časa precej poslušam podkaste s pasjo tematiko. Med tem, ko pletem pasje igrače, so namreč zaposleni predvsem moji prsti, možgani pa imajo bolj ali manj prosto. Idealna kombinacija torej.
(Moji najljubši so: Fenzi Dog Sport Academy, Drinking From the Toilet in Cog-Dog Radio.)
Eden od nasvetov, ki ga vpadljivo pogosto ponavljajo različni trenerji, se glasi: “Snemaj svoje treninge”. Ta nasvet sem slišala tako pogosto, da sem si morala priznati, da najbrž bo nekaj na tem in se odločila, da začnem z januarjem redno snemati treninge. Praktičnost te odločitve se je pokazala takoj – analizo in plan za naslednji trening lahko naredim kasneje, ko najdem nekaj časa. Poleg tega vidim na posnetku stvari, ki jih težje registriram med samim dogajanjem. Na primer to, koliko prostora za napredek je pri moji mehaniki in tajmingu nagrajevanja 🙂
Po drugi strani ostanejo zabeleženi takšni trenutki srčkanosti, kot na primer Verdi, ki preteguje zadnje tačke (in pomaha s prstki). Vedenje, ki ga ponudi vsakič, ko ni čisto siguren, kaj bi naj počel. Si lahko mislite, kolikokrat je bil nagrajen za to vedenje 🙂 ?
Včasih ne gre vse po načrtu…
… in nič zato 🙂
Imela sem napisan cel sestavek o tem, kako težko je mojega mladiča karkoli naučiti, kako nama ne gre in ne gre, kako zelo drugačen je od Groma, kako oddaljena in vprašljiva je najina športna pot…
Potem pa ga gledam, ko takole lenari na kavču in začnem razmišljati o tem, kako zelo imam rada tega presnetega psa. Kako zelo pravi je zame, čeprav je čisto “napačen”.
Čeprav je zelo nezaupljiv do vseh, ki ne spadajo v njegovo ožjo družino in je pripravljen tudi gristi, če nekdo “tuji” vdre v njegov osebni prostor. Čeprav sem treninge večinoma začasno dala na pavzo, ker bo mogoče boljše, kot da zgubljam živce v mrazu in temi, da to počnem, ko bo vsaj vreme spet malo bolj prijazno. Čeprav lahko gremo na sprehod v naravo le primerno opremljeni in fotoaparata sploh ne jemljem več s seboj, ker enostavno nimam dovolj psihičnih in fizičnih kapacitet, da bi na sprehodih še fotografirala (razen tu in tam mimogrede s telefonom).
In kljub vsemu je ravno pravi zame. Ker se ob njegovih neumnostih uspem umiriti in najti v njih humor (čeprav ga moram včasih malo iskati). Ker se je pripravljen stiskati zvečer na kavču. Ker mi skoči v naročje brez povabila. Ker ja tak prijazen klovn, ko ne igra hudega čuvaja. Ker je tako zelo moj.
Za to so bili ustvarjeni (o pasmah)
Trenutno so vsi moji pasji spremljevalci pasemski psi – dva hrvaška ovčarja, Rea in Ron, ter metuljček (papillon) Verdi.
Za obe pasmi sem se odločila na precej podoben način – všeč so mi bili psi, ki sem jih videvala na agility tekmovanjih. Pri izbiri hrvaškega ovčarja sem vedela še to, da ne želim border collie-ja. Ne ravno natančni kriteriji in na splošno odsvetujem izbiro psa na tak način, še posebej, če se človek ni pripravljen prilagoditi psu, ki ga je izbral.
Ko sem se odločala za hrvaškega ovčarja, sem se počutila precej samozavestno glede svojega kinološkega znanja in bila prepričana, da je čas, da v svoje življenje pripeljem delovnega psa. Saj na koncu koncev pes je pes in ta bo moj peti pes, bova že kako zvozila. Sanjalo se mi ni, kakšno presenečenje in divja vožnja naslednjih 14 let me čakata. Grom si ni zastonj prislužil vzdevka Črna pošast in postal prava legenda.
Hrvaški ovčar je stara pasma. O samem nastanku pasme obstaja nekaj teorij in po najbolj popularni teoriji so hrvaška plemena pripeljala pse takega tipa s seboj, ko so okoli 7. stoletja poselili teritorij današnje Hrvaške. Najstarejši najdeni zapisi o hrvaškem ovčarju so iz 14. stoletja in kažejo na to, da se pasma do danes ni veliko spremenila.
Če se odločimo deliti življenje s hrvaškim ovčarjem, je dobro vedeti, da je to vsestranski kmečki delovni pes. Stoletja se je od teh psov pričakovalo, da bodo v pomoč pri vseh vrstah dela z živino, da bodo čuvali dvorišče in z laježem opozarjali na prihod tujca ter da bodo uravnavali populacijo glodavcev na kmetiji. To so temperamentni in glasni psi hitrih reakcij, ki od svojega človeka pričakujejo zaposlitev. In če človek ni dorasel tej nalogi? Potem si bodo zaposlitev našli sami in prepričani ste lahko, da ta ne bo nikomur všeč.
Več o hrvaškem ovčarju: http://www.fci.be/en/nomenclature/CROATIAN-SHEPHERD-DOG-277.html
Baza rodovnikov hrvaških ovčarjev: http://hrvatskiovcar.pedigre.net/
Metuljček (kontinentalni pritlikavi španjel) po drugi strani je gosposki pes. Sam izvor ni povsem pojasnjen, kužki tega tipa pa se pojavijo že na oljnih slikah iz 16. stoletja. Že takrat so bili to družni psi, pogosto v družbi plemkinj in plemičev.
Metuljček je majhen pes z velikim karakterjem. Inteligenten, samozavesten, učljiv, živahen, čuječ in družaben. Enako zadovoljno bo šel s svojim človekom na daljši sprehod in se zvečer zvil ob njemu na kavču. Če pa kdo pričakuje, da bo z metuljčkom dobil mirnega naročnega psa, zna doživeti precejšnje presenečenje. Ti aktivni majhni psi zelo radi sodelujejo s človekom in ker so zelo učljivi, poleg tega pa živahni in agilni, so zelo primerni za razne pasje športe. Noben pes ni rad sam, metuljčki pa so bili stoletja vzrejani za družbo človeku in so izredno družabni psi, ki težko prenašajo samoto.
Več o metuljčki: http://www.fci.be/en/nomenclature/CONTINENTAL-TOY-SPANIEL-77.html