Parkiramo pri Športnem društvu Hajdoše. Bolj pustolovskim pohodnikom priporočamo najprej raziskovanje poplavnega gozda ob Dravi po Naravoslovni učni poti Berl.
Dolžina krožne poti je cca 2,4 km, če se ne izgubiš v gozdu, ko je to uspelo nam. Pot ni primerna za zelo mlade pse in pse, ki imajo težave z gibanje, saj se je na določenih odsekih potrebno prebijati skozi gosto podrast. Tudi majhni psi lahko imajo težave pri gibanju skozi podrast in jih bo morda potrebno občasno nositi. Obisk ni priporočljiv v poletnih mesecih ali v zelo mokrem vremenu.
Za razliko od Naravoslovne učne poti Berl je pot od športnega centra do sotočja stare struge Drave in odvodnega kanala HE Zlatoličje dobro utrjena, prehodna v vsakem vremenu in primerna za vse pse.
Dolžina poti v eno smer je cca 2 km. Struga in kanal tečeta tukaj vzporedno in tvorita dolg, samo nekaj 10 m širok polotok. Po sredini polotoka teče nasip s katerega je razgled na kanal na eni strani in strugo Drave na drugi strani.
Na sotočju je lep razgled na Ptujski grad.

Od izhodišča pri Karting centru v Slovenji vasi do Hajdoš in nazaj lahko med odvodnim kanalom HE Zlatoličje in staro strugo Drave prehodimo cca 6 km dolgo krožno pot. Za začetek lahko psi namočijo tačke v kanalu, nato pa krenemo proti Hajdošam po malo zaraščeni, pretežno senčni poti med lokalno cesto in kanalom.
Na meji med Slovenjo vasjo in Hajdošami pri laguni, ki jo ureja Ribiško društvo Obkanalski krivolovci, prečkamo asfaltirano cesto in se ob gozdu napotimo proti stari strugi Drave.
Pot teče nekaj časa blizu struge, na določenih mestih se da priti do vode.
Pot nas pripelje do Dravske kolesarske poti na mestu, kjer se le ta obrne od struge reke proti Slovenji vasi in našemu izhodišču. Pot med cesto in strugo Drave večinoma poteka po odprtem terenu brez sence, zato se je posebej pri višjih temperaturah in sončnem vremenu potrebno primerno opremiti.

Od izhodišča pri nogometnem igrišču v Zlatoličju do Karting centra v Slovenji vasi prehodimo cca 3,5 km po Dravski kolesarski poti. Celotna pot poteka po odprtem čez polja, zato se je posebej pri višjih temperaturah in sončnem vremenu potrebno primerno opremiti.
Del poti poteka neposredno ob stari strugi Drave z lepim razgledom na reko, ustavimo pa se lahko tudi na prodišču, kjer se psi lahko osvežijo v reki.
Na izhodišče se vrnemo po isti poti, če pa se počutimo pustolovsko, lahko uberemo bližnjico po kateri od poljskih poti, kar lahko sprehod precej podaljša.

Zadnje časa precej poslušam podkaste s pasjo tematiko. Med tem, ko pletem pasje igrače, so namreč zaposleni predvsem moji prsti, možgani pa imajo bolj ali manj prosto. Idealna kombinacija torej.

(Moji najljubši so: Fenzi Dog Sport Academy, Drinking From the Toilet in Cog-Dog Radio.)

Eden od nasvetov, ki ga vpadljivo pogosto ponavljajo različni trenerji, se glasi: “Snemaj svoje treninge”. Ta nasvet sem slišala tako pogosto, da sem si morala priznati, da najbrž bo nekaj na tem in se odločila, da začnem z januarjem redno snemati treninge. Praktičnost te odločitve se je pokazala takoj – analizo in plan za naslednji trening lahko naredim kasneje, ko najdem nekaj časa. Poleg tega vidim na posnetku stvari, ki jih težje registriram med samim dogajanjem. Na primer to, koliko prostora za napredek je pri moji mehaniki in tajmingu nagrajevanja 🙂

Po drugi strani ostanejo zabeleženi takšni trenutki srčkanosti, kot na primer Verdi, ki preteguje zadnje tačke (in pomaha s prstki). Vedenje, ki ga ponudi vsakič, ko ni čisto siguren, kaj bi naj počel. Si lahko mislite, kolikokrat je bil nagrajen za to vedenje 🙂 ?

… in nič zato 🙂

Imela sem napisan cel sestavek o tem, kako težko je mojega mladiča karkoli naučiti, kako nama ne gre in ne gre, kako zelo drugačen je od Groma, kako oddaljena in vprašljiva je najina športna pot…

Potem pa ga gledam, ko takole lenari na kavču in začnem razmišljati o tem, kako zelo imam rada tega presnetega psa. Kako zelo pravi je zame, čeprav je čisto “napačen”.

Čeprav je zelo nezaupljiv do vseh, ki ne spadajo v njegovo ožjo družino in je pripravljen tudi gristi, če nekdo “tuji” vdre v njegov osebni prostor. Čeprav sem treninge večinoma začasno dala na pavzo, ker bo mogoče boljše, kot da zgubljam živce v mrazu in temi, da to počnem, ko bo vsaj vreme spet malo bolj prijazno. Čeprav lahko gremo na sprehod v naravo le primerno opremljeni in fotoaparata sploh ne jemljem več s seboj, ker enostavno nimam dovolj psihičnih in fizičnih kapacitet, da bi na sprehodih še fotografirala (razen tu in tam mimogrede s telefonom).

In kljub vsemu je ravno pravi zame. Ker se ob njegovih neumnostih uspem umiriti in najti v njih humor (čeprav ga moram včasih malo iskati). Ker se je pripravljen stiskati zvečer na kavču. Ker mi skoči v naročje brez povabila. Ker ja tak prijazen klovn, ko ne igra hudega čuvaja. Ker je tako zelo moj.