Družinski psi

Grina

24. 3. 1984 – april 1997

Grina JUR Ško 60001 (Infart V. Salon JUR Ško 60000 x Asta JR Ško 60524)

Stara sem bila 10 let in si močno želela psa. Tako zelo, da so baje starše klicali v šolo in vprašali, če mislijo kaj ukreniti glede tega. Tako je prišla k nam moja prva psička, škotska ovčarka Grina. Pri njej smo naredili večino napak, ki jih ljudje naredijo pri prvem psu, vendar nas je tudi ogromno naučila. Skupaj sva odraščali in v mojem srcu bo vedno imela posebno mesto.

Dina

2. 2. 1997 – 2. 11. 2007

Malo prikupno mešanko s koker španjelom smo poznali praktično od njenega rojstva, počasi se je naselila v naša srca in misli in logičen zaključek je bil, da pride živeti k nam. Malo nas je sicer skrbelo, kaj bo na to rekla Grina, a se nista nikoli srečali – Grina nas je po kratki hudi bolezni zapustila, preden je domov prišla Dina.

Dina je bila pravi družni pes – odprta, družabna, živahna, vesela, prijazna do ljudi in drugih psov. Enako je uživala v dolgih sprehodih in crkljanju na kavču. Imela je navado zvečer pred televizijo spati na meni, ponoči pa z mano v postelji zvita pod odejo. Težave nam je delal njen zelo močen lovski nagon, saj se je v naravi ni dalo spustiti s povodca, ne da bi odšla za nosom. Njena dolga mehka dlaka, ki se je zelo rada vozlala, in precejšnja občutljivost na dotikanje tačk, sta bila razloga za moje prve frizerske podvige s škarjami. Zaradi občutljivosti tačk sem tudi kmalu obupala nad striženjem krempljev, saj je pri vsakem poskusu v tej smeri kričala, kot daj ji hočem odrezati nogo. O desenzitizaciji in nasprotnem pogojevanju takrat seveda nisem imela pojma.

Vse življenje je bila izredno zdrava, veterinarja je običajno videla le ob rednem cepljenju, v enajstem letu pa so se v podkožju nenadoma pojavili tumorji, ki so se hitro razraščali. Rane po operacijah se nikakor niso hotele celiti in po pol leta boja smo se odločili, da z odprtimi ranami vsa povita in ves čas z zaščitnim ovratnikom nima več dostojne kvalitete življenja in smo jo z težkim srcem evtanazirali.

Ajda

14. 2. 1999 – 24. 8. 2011

Ajda SLRNF-001421 (Salomon Ursinus Velutus SLRNF-001110 x Beta Maritima SLRNF-001236)

Novofundlandka Ajda se nam je pridružila, ker je padla odločitev, da bi bilo mogoče dobro pri hiši imeti psa, ki vsaj izgleda kot čuvaj, glavni »krivec« za novega družinskega člana pa je bila moja sestra.

Ajda je bila najbolj umirjena psička v leglu, vzrok za to pa smo ugotovili šele par mesecev kasneje, ko je njeno šepanje postalo zelo očitno. Pri starosti štirih mesecev je bila nujno potrebna operacija zaradi prirojenega izpaha kolenskega sklepa. Ostalo ji je sicer rahlo šepanje, ki pa je pri gibanju ni prav nič oviralo. Kasneje je bila potreba še operacija zaradi uvihanih vek (entropij), ki pa težav z očmi in pogostih vnetij ni povsem odpravila.

Ajda je bila, kot vsak normalen novofundlandec, zaljubljena v vodo in je bila pripravljena na plavanje v vsakem letnem času in vremenu. Na enem od sprehodov s sestro po Mestnem parku na lep mrzel zimski večer sredi snežnega meteža, nama je pobegnila in se navdušeno vrgla v ribnik… Izredno rada je prinašala in se na splošno rada igrala in sodelovala s človekom, zato sem se pogosto šalila, da je ona naš border collie v telesu novofundlanca. Njen močen plenski nagon pa nam je povzročal tudi težave, saj je najprej skupaj z Dino, kasneje pa sama zelo zavzeto preganjala ptiče in mačke ter pobijala ježe na dvorišču.

V svojem trinajstem letu je konec poletja v tednu hude vročine utrujena od starosti naša Ajda za vedno zaspala.