1. Delovno prvenstvo hrvaških ovčarjev

… je bilo pred desetimi leti (20. – 22. 11. 2009). Bili smo zraven in nastal je tale zapis:

Pa je za nami naše težko pričakovano prvenstvo. Siva je bila prijavljena na agility, Grom pa na agility, poslušnost in razstavo. Za poslušnost sem se odločila tik pred zaključkom prijav in ker pred tem skoraj ni bilo časa za trening, mi je ostal slab mesec, da z Gromom osvojiva vaji “prinašanje predmeta” in “naprej”. Trudila sva se po najboljših močeh in celo meni je uspelo natrenirati metanje prinosila, čeprav sem med treningi s tem zabavala sebe in vse prisotne.

V Zagreb smo se odpravili v petek, ko se je za nekatere že začelo zares, mi pa smo imeli le vlogo gledalcev in navijačev.

Pri paši nas je najbolj navdušila finska tekmovalka, ki je bila prva na vrsti in je z ovcami opravila, preden smo se dobro zavedali, da se je tekmovanje začelo. Med tem pa, ko so eni delali, so drugi pozirali za televizijo…

Že v petek se je za več kot odlično izkazala odločitev o prenočevanje v Zagrebu, saj smo si lahko privoščili prijeten sprehod po obrežju Save, zvečer pa pivo in večerjo v prijetni družbi.

V soboto pa se je začelo zares tudi za nas. Zjutraj trening poslušnosti, potem pa najprej agility in nato jumping. Zjutraj Grom očitno še ni bil v pravi formi, saj sva agility zvozila brez večjih težav, a z dvema podrtima hopoma vseeno pristala proti koncu seznama uvrščenih. Alenka in Siva pa sta v sicer dobrem teku imeli žal težave s slalomom. No do jumpinga se je Črna pošast ravno prav razživel, posledica pa je bil precej kaotičen tek, ki se je seveda končal z diskvalifikacijo. Siva je imela ponovno težave s slalomom, tokrat zaradi gledalcev in fotografa, ki so se za njen okus nahajali čisto preblizu slaloma. Kljub temu, da za nas ni bil ravno uspešen, je bil drugi dan prvenstva prijeten in se je prav tako prijetno končal z odlično večerjo v odlični družbi.

Zadnji dan prvenstva sva imela z Gromom kar natrpan urnik. Najprej poslušnost, ki je bila precej nervozna. Ni šlo brez veliko lajanja, uspelo pa nama je izvesti vse vaje, večino dovolj korektno, da sem lahko zadovoljna. Cela predstava je bila seveda odraz najinega dela v zadnjih mesecih. Ker je bila večina treninga usmerjena v dve novi vaji, je bila osnovna hoja ob nogi slabša, kot smo to nekoč že znali. Imamo celo dokaze, da znamo vajo poleg izvesti brez lajanja in skakanja v klin :-), ampak v trenutnih okoliščinah in formi pač ni šlo brez tega. Prinašanje je bilo solidno. Pri prostem prinašanju je moral Grom sicer malo razmisliti, kaj povelje “prinesi” sploh pomeni, potem je bil malo v dvomih, ali naj prinosilo pobere in prinese, ampak pri prinašanju preko skakalnice in palisade nama je že šlo bolje. Sploh ker je meni, kljub majhni možnosti za tak podvig, uspelo vreči prinosilo preko palisade tako, da ni pristalo v ograji, ki je omejevala ring. Tudi vaja “naprej” ni bila čisto zanič, je pa Groma precej zaneslo proti kotu ringa, kjer je bilo najmanj občinstva in kjer je stala palisada.

No sodnik je imel o najinem delu še precej boljše mnenje, kot sem ga imela sama in nanju s 96 točkami postavil na 3. mesto 🙂

Sledil je finalni agility tek. Ker sem namesto štartne liste imela v glavi le skupne rezultate prejšnjih dveh tekov, sem presenečeno ugotovila, da sva z Gromom prva na vrsti šele, ko so naju klicali na start. Takšna presenečenja so se še vedno do sedaj izkazala kot uvod v katastrofo in seveda ni bilo tokrat nič drugače. K vsem neumnostim, ki jih je Črna pošast sposoben izvesti na agility parkurju, pa je nekje na sredi proge dodal še izlet po igračko…

Alenki in Sivi je tokrat šlo zares super in tek brez kazenskih točk ju je postavil na 1. mesto nedeljskega agilityja. S tem rezultatom sta se tudi precej (pa žal ne dovolj) približali stopničkam v skupnem seštevku za agility.

V vseh treh krasnih dnevih je bila zame le razstava manjše razočaranje. V konkurenci je imel Grom le enega nasprotnika, ki je bil na koncu “boljši”, jaz pa sem izvedela, da ima moj sicer skladen pes nekoliko krajši vrat… in da ni šampijon (to zadnje sicer ne piše v opisu, je pa bilo rečeno)… Hmm, tudi prav.

In za konec… Bilo je nepozabno. Organizacija, darila ob prijavi, tekmovanja, nagrade, predvsem pa psi in njihovi ljudje – zaradi vsega tega se je splačalo priti v Zagreb in bomo prišli spet, če bo le mogoče. Najlepša hvala Organizatorjem!

Še malo statistike: na 1. Delovnem prvenstvu hrvaških ovčarjev se je v 6 disciplinah pomerilo skupno 20 psov s 17 vodniki iz 6 držav.

Med tem je Delovno prvenstvo preraslo v Svetovno prvenstvo in vesela in ponosna sem, da sem s svojimi psi del te zgodbe. URADNA STRAN PRVENSTVA >>

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja