Toplotni udar

Do pregrevanja pride, ko se telo hitreje segreva, kot ohlaja in termoregulacijski mehanizem ne zmore več vzdrževati ravnovesja. Posledica je lahko toplotni udar, ki je definiran kot stanje s povišano telesno temperaturo (nad 41°C) s spektrom kliničnih znakov.

Znaki toplotnega udara:

  • pospešeno dihanje, sopenje, prekomerno slinjenje
  • lepljive, živo rdeče dlesni, temno rdeč (lahko tudi modrikast) jezik
  • utrujenost, neprisebnost, mlahavost
  • šibek, nepravilen srčni utrip
  • bruhanje, driska (lahko krvava)
  • nekoordinirano gibanje
  • mišični krči, izguba zavesti, koma, smrt

Do toplotnega udara lahko pride zaradi naporne aktivnosti ali zaradi izpostavljenost visoki temperaturi okolja (klasični toplotni udar) brez zadostne možnosti za ohladitev.

S klasičnim toplotnim udarom se na primer srečamo pri psih, ki so predolgo izpostavljeni soncu ali pri psih zaprtih v pregretem avtomobilu. Verjetno nihče namerno ne izpostavi psa možnosti toplotnega udara, vendar se temperatura v zaprtem vozilu, ki stoji na soncu, zelo hitro nevarno dvigne.

Pri zunanji temperaturi 20°C se temperatura v vozilu v pol ure dvigne na 40°C, pri zunanji temperaturi 30°C se temperatura v vozilu dvigne na 40°C že v 10 minutah, po pol ure pa je v vozilu že več kot 50°C. Za nekaj prstov odprta okna ne zmanjšajo bistveno dvig temperature v vozilu.

Toplotni udar zaradi napora je bolj pogost pri psih, ki niso bili aklimatizirani na okolje. Zato je lahko za nevarnost toplotnega udara problematičen spomladanski nenaden in visok dvig temperature. Za dobro aklimatizacijo je potrebno do 60 dni, za delno aklimatizacijo pa je dovolj že 10 do 20 dni. Tako so lahko primerno aklimatizirani zdravi psi v dobri kondiciji zelo aktivni tudi v precej ekstremnih temperaturnih razmerah. Po drugi strani so lahko kljub možnosti aklimatizacije visoke poletne temperature problematične za nekatere rizične skupine psov.

Rizični dejavniki za toplotni udar:

  • debelost (telesna maščoba je dober izolator, ki ovira tok toplote proti površini kože in ohlajanje s sevanjem)
  • brahicefalični sindrom pri kratkogobčnih pasmah
  • okoljski dejavniki (npr. nenadne visoke temperature spomladi, visoka zračna vlaga ob visokih temperaturah, vroča podlaga)
  • utrujenost (utrujene živali se gibljejo manj učinkovito in porabljajo več energije, pri čemer nastaja več toplote)
  • dehidracija (zmanjša možnost evaporacijskega hlajenja)
  • starostni ekstremi (zelo mlade in zelo stare živali imajo manj učinkovit termoregulacijski mehanizem)
  • nekatera bolezenska stanja (srčne bolezni, paraliza grla, kolaps sapnika)
  • nekatera zdravila (nekateri diuretiki, beta-blokatorji, fenotiazini)
  • razmerje med telesno težo in površino telesa (pri psih lažjih od 10 kg je tveganje za toplotni udar majhno, tveganje se bistveno poveča pri psih težjih od 30 kg)
  • zelo gosta (in dolga) dlaka (je dober izolator, ki ovira hlajenje s konvekcijo, kondukcijo in sevanjem)
  • nagobčnik (lahko zmanjša zmožnost ohlajanja z evaporacijo preko sopenja)

Foto: Vitor Fontes na Unsplash

Prva pomoč: umakniti iz vročine – ohladiti – prepeljati do veterinarja

Psu se ponudi vodo, če je priseben in sposoben piti.

Možnost preživetja in tudi kasnejšega normalnega življenje prizadetega psa se bistveno poveča, če se ga čim prej začne aktivno ohlajati do normalne telesne temperature.

Za lastnike in skrbnike psov se kot najbolj učinkovit pristop svetuje, da se psa zmoči s hladno ali mlačno vodo in ob intenzivnem prezračevanju (odprta okna avtomobila ali v psa usmerjen ventilator – pomembno je gibanje zraka) takoj prepelje do veterinarja, kjer bodo po potrebi nadaljevali s hlajenjem in drugo terapijo.

Če ni mogoče takoj priti do veterinarske pomoči, je potrebno psa kontrolirano ohladiti na normalno telesno temperaturo. Pri tem je treba spremljati telesno temperaturo vsakih 5 minut (temperaturo merimo rektalno, uporabi se lahko običajen termometer) in prenehati z aktivnim hlajenjem, ko telesna temperatura doseže 39,4°C – 40°C, da ne pride do podhladitve. Telesna temperatura bo namreč še nekaj časa padala, tudi ko se preneha z aktivnim hlajenjem. Tudi če uspemo normalizirati telesno temperaturo, je nujno, da psa čim prej pregleda veterinar, saj je ob toplotnem udaru verjeten nastanek poškodbo tkiv in organov, ki se ne pokažejo takoj, lahko pa so za psa usodne. Psi, ki so deležni strokovne veterinarske pomoči prej kot v 90 minutah po toplotnem udaru, imajo večjo možnost preživetja.

Metode hlajenja:

  • Zmočiti celo telo psa (hladna ali mlačna voda) in vanj usmeriti ventilator – ta kombinacija evaporacijskega in konvekcijskega hlajenja je zelo učinkovita in najbolj priporočana metoda hlajenja. Še posebej pri psih z dolgo in/ali gosto dlako je pomembno prisiljeno gibanje zraka (ventilator), da ne ostane toplota ujeta v dlaki. Poleg učinkovitosti je prednost te metode, da se lahko uporabi sočasno s prevozom do veterinarja.
  • Kopel v hladni ali mlačni vodi je zelo učinkovita metoda hlajenja. Potrebna je previdnost, še posebej, če pes ni povsem priseben, da ostane glava vedno nad vodno gladino.
  • Uporaba mokrih brisač je manj učinkovita – brisače se lahko hitro segrejejo in preprečijo nadaljnje ohlajanje, zato jih je potrebno kontrolirati in pogosto menjati. Boljši učinek je v kombinaciji z ventilatorjem.
  • Mrzla/ledena kopel ali ledeni obkladki (vrat, pazduhe, dimlje) se priporočajo za hlajenje človeka ob toplotnem udaru ob sočasni močni masaži kože, ki omeji zoženje krvnih žil in prepreči tresenje; veterinarji večinoma odsvetujejo te metode pri psih.
  • Uporaba alkohola je vprašljiva in se načeloma odsvetuje. Če ni nič drugega pri roki, se lahko uporabi zelo majhne količine alkohola na manj odlakanih predelih (pazduhe, notranja stran uhljev, trebuh, dimlje).

Preventiva:

  • Zagotavljanje zadostne sence in vode za pitje.
  • Aktivnosti s psom le v hladnejšem delu dneva.
  • Primerna aklimatizacija na visoke temperature.
  • Kadar se aktivnosti v vročini ne da izogniti (delovni psi):
    • kratek čas aktivnosti (največ 15 minut, raje manj), daljši čas za počitek med aktivnostjo (vsaj 40 minut). Nevarnost za toplotni udar ne preneha s prenehanjem aktivnosti.
    • zagotoviti zadostno hidracijo, spodbujati pitje, po potrebi uporabiti vodo z okusom
    • zmočiti dlako pred, med in po delu
    • uporaba oblačil za hlajenje (uporabnost le teh sicer ni znanstveno potrjena, vendar pričevanja in testi uporabnikov kažejo, da so nekateri tipi teh oblačil v pomoč pri preprečevanju pregrevanja)
    • uporaba vodne kopeli za ohladitev po aktivnosti
  • Nikoli ne puščamo psa samega v zaprtem vozilu!
  • V primeru, da mora pes določen čas ostati v parkiranem vozilu (potovanja, prireditve):
  • Operativno zdravljenje ovir na dihalnih poteh, kjer je to mogoče.

 

Viri:

Baker J, DeChant M, Jenkins E, Moore G, Kelsey K, Perry E. Body temperature responses during phases of work in human remains detection dogs undergoing a simulated deployment. Animals. 2020, 10(4): 673.

Bruchim, Y., Horowitz, M. and Aroch, I. Pathophysiology of heatstroke in dogs–revisited. Temperature. 2017, 4(4): 356-370.

Bruchim Y, Klement E, Saragusty J, Finkeilstein E, Kass P. in Aroch I. Heat stroke in dogs: A retrospective study of 54 cases (1999-2004) and analysis of risk factors for death. J. Vet. Int. Med. 2006, 20: 38-46

Davis MS, Marcellin-Little DJ in O’Connor E. Comparison of Postexercise Cooling Methods in Working Dogs. Journal of special operations medicine: a peer reviewed journal for SOF medical professionals. 2019, 19(1): 56-60.

Dog gear review. Do Dog Cooling Vests Actually Work? 2021. Dostopno na spletu: https://doggearreview.com/article/coolingvest/

Flournoy SW, Wohl JS in Macintire DK. Heatstroke in dogs: pathophysiology and predisposing factors. Comp. Cont. Educ. Pract. Vet. 2003, 25: 410-418.

Flournoy SW, Wohl JS in Macintire DK. Heatstroke in dogs: clinical signs, treatment, prognosis, and prevention. Comp. Cont. Educ. Pract. Vet. 2003, 25: 422-431.

Gordon LE. Hyperthermia and Heatstroke in the Canine. USAR Veterinary Group. 2017. Dostopno na spletu: http://usarveterinarygroup.org/usarvet/hyperthermia-heatstroke-k9/

Hall, E.J. and Carter, A. Heatstroke–providing evidence-based advice to dog owners. Veterinary Nursing Journal. 2016, 31(12): 359-363.

Hall EJ, Carter AJ in O’Neill DG. Incidence and risk factors for heat-related illness (heatstroke) in UK dogs under primary veterinary care in 2016. Scientific reports. 2020, 10(1): 1-2.

Heatstroke Deaths of Children in Vehicles. Vehicle Heating Dynamics. 2018. Dostopno na spletu: https://www.noheatstroke.org/vehicle_heating.htm

Hot Dogs – heatstroke education for dog owners. Dostopno na spletu: https://heatstroke.dog/

Hemmelgarn, C. and Gannon, K. Heatstroke: thermoregulation, pathophysiology, and predisposing factors. Compend Contin Educ Vet. 2013, 35(7): p.E4.

Hemmelgarn, C. and Gannon, K. Heatstroke: clinical signs, diagnosis, treatment, and prognosis. Compend Contin Educ Vet. 2013, 35(7): p.E3.

Klinika za Male živali, Veterinarska Fakulteta, Univerza v Ljubljani. Brahicefalične pasme – zakaj je vroče vreme zelo nevarno? 2016. Dostopno na spletu: https://www.kmz.si/clanki/brahicefalicne-pasme-zakaj-je-vroce-vreme-zanje-se-posebej-nevarno/

Merrill J. Heatstroke in dogs. USAR Veterinary Group, 2009. Dostopno na spletu: http://usarveterinarygroup.org/usarvet/heatstroke-in-dogs/

Newfield, A. Providing care for dogs with heatstroke. Today’s Vet. nurse. 2019, 51-57.

NIJZ. Toplotni udar. 2014. Dostopno na spletu: https://www.nijz.si/sl/2233-toplotni-udar

Tabor B. Heatstroke in dogs. Today`s veterinary practice. 2014, 50-56.

Zezula, J. A. Short Technical Report on Thermoregulation in Dogs and the Pathophysiology of Hyperthermia. 2011.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.