Prva stran   Kontakt   ENG

Živa

SPONZOR

 

Novice

Naši psi

Rea

Siva

Grom

Naše mačke

V spomin

Živa

Ajda

Dina

Grina

Aktivnosti

Galerija

Povezave

 

 

 

* Slike odraščanja

 

 

 

 

 

Živa se je skotila junija 2002. Točen datum ni znan, ker je najdenka in sem jo vzela iz mariborskega zavetišča, ko je bila stara približno tri mesece. Po selitvi v novo stanovanje sva se z Dušanom nekaj časa odločala za štirinožnega družinskega člana in šla jeseni 2002 pogledati v zavetišče. Želela sem mlajšo psičko manjše rasti in "športne" postave z idejo, da bom z njo delala agility. Živa je bila takrat edini mladič v zavetišču, vendar je bila natančno to, kar sem si želela, sicer si je pa tako ona izbrala naju, preden sva sploh povedala, po kaj sva prišla. Svoje ime si je, s pomočjo moje sestre Alenke, izbrala sama na prvem sprehodu.


Kar se zdravja tiče, je Živa precej občutljiva psička. Najhujše so bile kronične težave s prebavo in kar nekaj znamk hrane je bilo potrebno zamenjati, preden smo našli "pravo". Še vedno ima občasno težave z ušesi in kožo. Sterilizirana je bila pri šestih mesecih starosti (pred prvo gonitvijo). Živa je bila tudi zelo plašna in čeprav smo se od prvega dneva trudili, da bi se navadila na čim več različnih stvari, se še vedno boji (nekaterih) ljudi, hrupnih dvoran, vode (predvsem valovite), v vetru plapolajočih reklamnih plakatov, polnih vrečk za smeti (še posebej, če šumijo v vetru) in pokanja petard.


Nad šolanjem Živa ni najbolj navdušena, ampak z ogromno potrpljenja in vztrajnosti sem jo kljub temu uspela pripraviti do sodelovanja. Osnovne vaje poslušnosti sva se od jeseni 2002 do pomladi 2003 učili na sprehodih v parku. Spomladi 2003 sva se na Kinološkem društvu Maribor vpisali v malo šolo z agility-jem, ki je potekala pod vodstvom Olge Muhič. Družba nama je bila všeč, agility tudi (predvsem meni), tako da sva postali aktivni članici društva in začeli spomladi 2004 tekmovati v A1/J1 medium. Več kot eno leto je trajalo (od najinih začetkov v mali šoli), da se je z izkušnjami povečala tudi njena samozavest in navdušenje na agility parkurju. Vendar se je vztrajnost izplačala in tako sva sezono 2004 zaključili kot državni prvakinji v A1 medium ter na zadnjih tekmah sezone že nastopili v A2. Kljub maloštevilnim zimskim tekmam sva do konca zime 2004/2005 zbrali pogoje za nastop v A3 in z novo sezono začeli tekmovati na najvišjem nivoju. Po pričakovanjih nisva bili ravno konkurenčni, čeprav tudi najslabši nisva bili. Proti koncu moje nosečnosti je z Živo začela resno trenirat Alenka in pozimi 2005 sta prvič nastopili na tekmi in sicer v nivoju A2.

 

Ker Živa ni nikoli pretirano uživala na tekmah, sva se z Alenko jeseni 2007 odločili, da jo upokojiva. Kljub temu pa še vedno uživa v agility-ju za zabavo nekajkrat na teden na treningu.

 

Skoraj eno leto po začetku težav z jetri in malo preden je dopolnila 11 let, smo se 8. junija 2013 zaradi kronične odpovedi jeter morali posloviti od naše Žive.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

© ŠEN 2013